Papeževa kateheza namenjena molitvi v občestvu z Marijo
Andreja Červek – Vatikan
Papež Frančišek je današnjo katehezo med splošno avdienco, ki je tudi tokrat potekala v knjižnici apostolske palače, namenil molitvi v občestvu z Marijo. Poudaril je, da je Kristus edini Srednik med Bogom in ljudmi, Marija pa je živeti »katekizem«, kje tista, ki vedno »kaže pot« k Jezusu. »Jezus je Marijino materinstvo razširil na celotno Cerkev, ko ji je zaupal ljubljenega učenca tik preden je umrl na križu. Od tistega trenutka dalje smo vsi mi postavljeni pod njen plašč.«
Sveti oče je izpostavil, da je Marija vedno navzoča, ko se njeni otroci odpravijo s tega sveta: »Če je kdo sam in zapuščen, mu je ona blizu, kakor je bila ob strani svojemu Sinu, ko so ga vsi zapustili. Marija je bila in je navzoča v dneh pandemije, blizu je osebam, ki so žal zaključile svojo zemeljsko pot v stanju izoliranosti, brez tolažilne bližine svojih najbližjih. Marija je vedno ob nas s svojo materinsko nežnostjo. Molitve, namenjene njej, niso zaman. Kakor in še bolj kot vsaka dobra mati nas Marija brani v nevarnostih, skrbi za nas, tudi ko smo potopljeni v svoje stvari, izgubimo smisel poti, ogrožamo ne le svojega zdravja, ampak tudi svoje zveličanje. Marija je tam, moli za nas, moli za tistega, ki ne moli. Kajti ona je naša Mati.«
Svetopisemski odlomek: Apd 1,12-14
»Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.«
Kateheza: Molitev v občestvu z Marijo
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes je kateheza namenjena molitvi v občestvu z Marijo in pade ravno na vigilijo slovesnega praznika Gospodovega oznanjenja. Vemo, da je glavna pot krščanske molitve Jezusova človeškost. Zaupnost, ki je tipična za krščansko molitev, bi bila brez smisla, če se Beseda ne bi učlovečila in nam tako v Duhu dala svojega sinovskega odnosa z Očetom. V Svetem pismu smo poslušali o srečanju učencev, pobožnih žena in Marije, kako so molili po Jezusovem vnebohodu. Prva krščanska skupnost, ki je pričakovala Jezusov dar, Jezusovo obljubo.
Kristus je Srednik. Kristus je most, po katerem gremo, da bi se obrnili na Očeta (glej Katekizem katoliške Cerkve, 2674). Je edini Odrešenik. Ne obstajajo so-odrešeniki ob Kristusu. On je edini, je Srednik. Vsaka molitev, ki jo dvigujemo k Bogu, je po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu in se uresniči zahvaljujoč njegovemu sredništvu. Sveti Duh razširja Kristusovo sredništvo na vse čase in kraje: ni drugega imena, v katerem smo lahko rešeni (prim. Apd 4,12). Jezus Kristus: edini Srednik med Bogom in ljudmi.
V edinem Kristusovem sredništvu dobijo smisel in vrednost druge omembe, ki jih kristjan najde za svojo molitev in pobožnost, na prvem mestu je to Devica Marija, Jezusova Mati.
Ona zaseda v življenju in torej tudi v kristjanovi molitvi prednostno mesto, ker je Jezusova Mati. Vzhodne Cerkve so jo pogosto upodabljale kot Hodoghitrio, tisto, ki »kaže pot«, kar je Sin Jezus Kristus. Na misel mi pride tista stara slika hodoghitria v katedrali v Bariju. Marija, ki kaže Jezusa, nagega; pozneje so mu dodali oblačilo, da bi pokrili tisto nagoto, a resnica je, da je Jezus nag; On, človek, rojen iz Marije, je Srednik. In ona kaže na Srednika; ona je Hodoghitria. V krščanski ikonografiji je njena navzočnost vsepovsod, včasih tudi močno izstopajoča, a vedno v odnosu s Sinom in odvisna od Njega. Njene roke, njene oči, njena drža so živeti »katekizem« in vedno sporočajo temelj, vedno kažejo središče: Jezusa. Marija je popolnoma obrnjena k Njemu (prim. KKC, 2674). Do te točke, da lahko rečemo, da je bolj učenka kot Mati. Tisto opozorilo na gostiji v Kani: »Storite, kar vam bo On rekel.« Vedno kaže na Kristusa. Je prva učenka.
To je vloga, ki jo je Marija imela v svojem celotnem zemeljskem življenju in ki jo za vedno ohranja: biti ponižna Gospodova dekla, nič več. Na neki točki v evangelijih se zdi, kot da izgine; a se vrne v ključnih trenutkih, kot v Kani, ko Sin, na njeno skrbno posredovanje naredi prvo »znamenje« (prim. Jn 2,1-12), in potem na Golgoti pod križem.
Jezus je Marijino materinstvo razširil na celotno Cerkev, ko ji je zaupal ljubljenega učenca tik preden je umrl na križu. Od tistega trenutka dalje smo vsi mi postavljeni pod njen plašč, kakor to vidimo na določenih srednjeveških freskah ali slikah. Tudi pri prvi latinski antifoni: »sub tuum praesidium confugimus, sancta Dei Genitrix« (pod tvoje varstvo pribežimo, sveta Božja Porodnica). Marija, ki pokriva kot Mati, kateri nas je Jezus zaupal, vse nas; a kot Materi, ne kot boginji, ne kot so-odrešenici, temveč kot Materi. Res je, da ji ljudska pobožnost vedno daje lepe nazive, kakor otrok materi: koliko lepih stvari reče otrok mami, ki jo ima rad! A bodimo pozorni: lepe stvari, ki jih Cerkev in svetniki izrečejo Mariji, ničesar ne odvzemajo edinemu Kristusovemu odrešenjstvu. On je edini Odrešenik. Gre za izraze ljubezni kot med otrokom in materjo, včasih pretirane. A zaradi ljubezni, to vemo, vedno počnemo pretirane stvari, a iz ljubezni.
In tako smo jo začeli moliti z nekaterimi izrazi, namenjenimi njej, ki so navzoči v evangelijih: »milosti polna«, »blagoslovljena med ženami« (prim. KKC, 2676s.). V molitev Zdravamarija je kmalu prišel tudi naziv Theotokos, »Božja Mati«, potrjen na koncilu v Efezu. Podobno kot se zgodi pri Očenašu, po slavljenju dodamo prošnjo: »zdaj in v naši smrtni uri«. Zdaj, v konkretnih življenjskih situacijah, in v zadnjem trenutku, da bi nas kot Mati in učenka spremlja pri prehodu v večno življenje.
Marija je vedno navzoča v zadnji uri svojih otrok, ki se odpravijo s tega sveta. Če se kdo znajde sam in zapuščen, mu je ona blizu, kakor je bila ob strani svojemu Sinu, ko so ga vsi zapustili.
Marija je bila in je navzoča v dneh pandemije, blizu osebam, ki so žal zaključile svojo zemeljsko pot v stanju izoliranosti, brez tolažilne bližine svojih najbližjih. Marija je vedno tam, ob nas, s svojo materinsko nežnostjo.
Molitve, namenjene njej, niso zaman. Žena »da«, ki je s pripravljenostjo sprejela angelovo povabilo, odgovarja tudi na naše prošnje, posluša naše glasove, tudi tiste, ki ostajajo zaprte v srcu, ki nimajo moči, da bi prišle ven, a jih Bog pozna bolje od nas samih. Posluša jih kakor Mati. Kakor in še bolj kot vsaka dobra mati, nas Marija brani v nevarnostih, skrbi za nas, tudi ko smo potopljeni v svoje stvari in izgubimo smisel poti ter ogrožamo ne le svojega zdravja, ampak tudi svoje zveličanje. Marija je tam, moli za nas, moli za tistega, ki ne moli. Kajti ona je naša Mati.
