Papež Frančišek pri katehezi: Jezus v tem trenutku moli zame

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med dopoldansko splošno avdienco, ki je potekala na dvorišču sv. Damaza, govoril o Jezusu kot zgledu za krščansko molitev. Kot je izpostavil, je molitev temeljna v Jezusovem odnosu z njegovimi učenci. Kakor je vedno molil za apostole, tako Jezus tudi zdaj, v tem trenutku, moli za vsakega od nas. Jezus ne le želi, da molimo, kakor moli On, ampak nam zagotavlja, da lahko vedno računamo na njegovo molitev, četudi so naši poskusi molitve popolnoma jalovi in neučinkoviti. Zavedati se moramo, da Jezus moli za nas.

Svetopisemski odlomek: Lk 22,28-29.31-32

[Med zadnjo večerjo je Jezus rekel svojim učencem:] »Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah; in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče […] Simon, Simon! Glej, Satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. In ti, ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.«

Kateheza: Jezus kot zgled in duša vsake molitve

Evangeliji nam kažejo, kako temeljna je bila molitev v Jezusovem odnosu z učenci. To je razvidno že iz izbire tistih, ki bodo pozneje postali apostoli. Luka postavi njihovo izvolitev v natančen molitveni kontekst: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,12-13). Jezus izbere apostole po noči molitve. Zdi se, da pri tej izbiri ni drugega kriterija, kot je molitev, Jezusov pogovor z Očetom. Če sodimo po tem, kako so se ti možje obnašali pozneje, se zdi, da izbira ni bila najboljša, saj so vsi zbežali in ga pred trpljenjem pustili samega; a ravno to, predvsem prisotnost Jude, bodočega izdajalca, kaže, da so bila ta imena zapisana v Božji načrt.

V Jezusovem življenju se nenehno pojavlja molitev za njegove prijatelje. Apostoli včasih postanejo razlog za zaskrbljenost, a Jezus jih nosi v svojem srcu, kakor jih je po molitvi prejel od Očeta, tudi v njihovih napakah, tudi v njihovih padcih. V vsem tem odkrijemo, kako je bil Jezus učitelj in prijatelj, vedno pripravljen potrpežljivo čakati na učenčevo spreobrnjenje. Vrh tega potrpežljivega čakanja je »platno« ljubezni, ki ga je Jezus stke okoli Petra. Pri zadnji večerji mu pravi: »Simon, Simon! Glej, Satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. In ti, ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate« (Lk 22,31-32). V času popuščanja je impresivno vedeti, da v tistem trenutku Jezusova ljubezen ne preneha. […] Jezusova ljubezen, Jezusova molitev za vsakega od nas nikoli ne preneha, temveč postane še močnejše; mi smo v središču njegove molitve! To si moramo vedno zapomniti: Jezus moli zame, zdaj moli pred Očetom in mu kaže rane, ki jih je prinesel s sabo, da bi Očetu pokazal ceno našega zveličanja. To je ljubezen. […] V tem trenutku Jezus moli zame? Ja! To je velika gotovost, ki jo moramo imeti.

Jezusova molitev se vrne v ključnem trenutku njegove poti, ko je treba preveriti vero učencev. Ponovno prisluhnimo evangelistu Luku: »Ko je nekoč

 na samem molil, so bili z njim učenci; vprašal jih je in rekel: ''Kaj pravijo množice, kdo sem?'' Odgovorili so in rekli: ''Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.'' Rekel jim je: ''Kaj pa vi pravite, kdo sem?'' Peter je odgovoril in rekel: ''Božji Maziljenec.'' On pa jim je zapretil in naročil, naj tega nikomur ne pravijo« (Lk 9,18-21). Pred velikimi prelomnicami v Jezusovem poslanstvu je vedno bila intenzivna in dolgotrajna molitev. V teh trenutkih je vedno molitev. Zdi se, da je to preverjanje vere cilj, a je pravzaprav obnovljeno izhodišče za učence, kajti od takrat dalje je, kakor da bi se Jezus dvignil za en ton pri svojem poslanstvu in jim odkrito govoril o svojem trpljenju, smrti in vstajenju.

V tej perspektivi, ki tako v učencih kot v nas, ki beremo evangelij, instinktivno vzbuja odpor, je molitev edini vir svetlobe in moči. Vsakokrat, ko pot zavije navzgor, je treba moliti še močneje.

In zares, potem ko je učencem napovedal, kaj ga čaka v Jeruzalemu, pride do prizora spremenjenja. »Jezus je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu« (Lk 9,28-31), torej trpljenje. Ta vnaprejšnji izraz

 Jezusove slave se je zgodil v molitvi, medtem ko je bil Sin potopljen v občestvo z Očetom in je popolnoma privolil v njegovo ljubezen, v njegov načrt odrešenja. In iz te molitve pride jasna beseda za tri navzoče učence: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« (Lk 9,35). Iz molitve pride povabilo, naj se posluša Jezusa; vedno iz molitve.

Iz tega hitrega branja evangelija lahko razberemo, da Jezus ne le želi, da molimo, kakor moli On, ampak nam zagotavlja, da lahko vedno računamo na njegovo molitev, četudi so naši poskusi molitve popolnoma jalovi in neučinkoviti. Zavedati se moramo, da Jezus moli zame. Enkrat mi je nek škof pripovedoval, da je v zelo težkem trenutku v svojem življenju in sredi velike preizkušnje, ko je bilo vse temno, gledal baziliko in videl napisan ta stavek: Peter, jaz bom molil zate. To mu je dalo moč in tolažbo. To se zgodi vsakokrat, ko se kdo zave, da Jezus zanj moli. Jezus moli za nas, v tem trenutku. Vadite se to ponavljati: ko je kakšna težava, ko ste v ''orbiti'' raztresenosti, Jezus moli zame. To je res. On sam je tako rekel. Ne pozabimo, da kar nas podpira v življenju je Jezusova molitev za vsakega med nami, z imenom in priimkom, pred Očetom, ko mu kaže rane, ki so cena našega zveličanja.

Četudi so naše molitve le jecljanje, če jih ogroža omahljiva vera, ne smemo nikoli nehati zaupati vanj. Jaz ne znam moliti, a On moli zame. Naše plašne molitve se podprte z Jezusovo molitvijo naslonijo na orlova krila in se dvigajo vse do nebes. Ne pozabite: Jezus moli zame – zdaj. V trenutku preizkušnje, v trenutku greha, tudi v grehu, Jezus z veliko ljubeznijo moli zame.