Kateheza: Sv. Jožef – človek vsakodnevne in skrite navzočnosti, varuh vseh nas

Andreja Červek – Vatikan

Med dopoldansko splošno avdienco v dvorani Pavla VI. je papež Frančišek ponovno govoril o svetem Jožefu in tako nadaljeval cikel katehez o »Marijinem in Jezusovem varuhu«, ki ga je začel prejšnjo sredo. Spregovoril je o njegovi vlogi v zgodovini zveličanja ter ga opisal kot neopaznega in skritega moža, ki pa ostaja priprošnjik, varuh in vodnik vseh nas. Sveti Jožef nam s svojim življenjem govori, da smo vedno poklicani čutiti se varuhi svojih bratov in sester, skrbniki tistega, ki ga je Gospod postavil ob nas. Ob koncu kateheze je papež tudi tokrat ponudil molitev k svetemu Jožefu, naj nam pomaga, da »bomo skrbeli za odnose v svojem življenju«.

Svetopisemski odlomek: Mt 1,12-16

»Po preselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu se je rodil Zerubabél, Zerubabélu se je rodil Abihúd, Abihúdu se je rodil Eljakím, Eljakímu se je rodil Azór, Azórju se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahím, Ahímu se je rodil Eliúd, Eliúdu se je rodil Eleazar, Eleazarju se je rodil Matán, Matánu se je rodil Jakob, Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.«

Kateheza: Sveti Jožef v zgodovini zveličanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnjo sredo smo začeli cikel katehez o liku svetega Jožefa. Zaključuje se leto svetega Jožefa. Danes bomo nadaljevali to pot in se zaustavili pri njegovi vlogi v zgodovini zveličanja.

Jezus je v evangeliju imenovan »Jožefov sin« (Lk 3,23; 4,22; Jn 1,45; 6,42) in »tesarjev sin« (Mt 13,55; Mk 6,3). Ko evangelista Matej in Luka pripovedujeta o Jezusovem otroštvu, vlogi Jožefa namenita veliko prostora. Oba sestavita »rodovnik«, da bi poudarila Jezusovo zgodovinskost. Matej, ki se obrača predvsem na judovske kristjane, začne pri Abrahamu in pride do Jožefa, ki je opredeljen kot »mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus« (Mt 1,16). Luka pa

 gre vse do Adama in začne neposredno z Jezusom, ki je bil »Jožefov sin«, a doda: »kakor so mislili« (Lk 3,23). Oba evangelista torej Jožefa ne predstavljata kot Jezusovega biološkega očeta, pa vendar kot očeta v polnem pomenu besede. Po njem Jezus uresničuje izpolnitev zgodovine zaveze in zveličanja, ki je med Bogom in človekom. Za Mateja se je ta zgodovina začela z Abrahamom, za Luko pa s samim začetkom človeštva, torej z Adamom.

Evangelist Matej nam pomaga razumeti, da Jožefov lik, čeprav je na videz obroben, diskreten in v ozadju, v resnici predstavlja osrednji element v zgodovini odrešenja. Jožef živi svoj protagonizem, ne da bi želel prevzeti vlogo na prizorišču. Če pomislimo, »naša življenja, tkejo in podpirajo navadni ljudje – običajno pozabljeni –, ki se ne pojavljajo v naslovih velikih časopisov in revij […]. Koliko očetov, mater, dedkov in babic, učiteljev s temi majhnimi vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se spoprijeti in prebroditi krizo s prilagajanjem navad, dviganjem pogledov in spodbujanjem molitve. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za dobro vseh« (Apostolsko pismo Patris corde, 1). Tako lahko vsi v svetem Jožefu najdejo človeka, ki ostaja neopažen, človeka vsakodnevne, diskretne in skrite navzočnosti, priprošnjika, podporo in vodnika v težavah. Spominja nas, da so vsi tisti, ki so na videz skriti ali v »drugi vrsti«, v zgodovini zveličanja protagonisti brez primere. Svet potrebuje takšne moške in ženske – moške in ženske »v drugi vrsti«, ki pa podpirajo razvoj našega življenja, vsakega med nami, in ki nas z molitvijo, zgledom, učenjem podpirajo na življenjski poti.

V Lukovem evangeliju se Jožef pojavi kot »varuh Jezusa in Marije«. In zato je tudi »varuh Cerkve – če je bil varuh Jezusa in Marije, zdaj, ko je v nebesih, dela in je še naprej varuh Cerkve –, saj je Cerkev podaljšanje Kristusovega telesa v zgodovini, istočasno pa materinstvo Cerkve predstavlja Marijino materinstvo. Ko Jožef še naprej varuje Cerkev, še naprej varuje Dete in njegovo mater« (Apostolsko pismo Patris corde, 5). Lepo prosim, ne pozabite, da Jožef danes varuje Cerkev. Ta vidik Jožefovega varstva je velik odgovor na pripoved v 1. Mojzesovi knjigi. Ko Bog Kajna sprašuje o Abelovem življenju, ta odvrne: »Sem morda jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Za Jožefa pa se zdi, da nam s svojim življenjem hoče povedati, da smo vedno poklicani čutiti se varuhi svojih bratov, skrbniki tistega, ki je ob nas, ki nam ga je Gospod zaupal v mnogih življenjskih okoliščinah.

Družba, kot je naša, ki je bila imenovana »tekoča« – kajti zdi se, da nima čvrstosti; jaz bom tega filozofa popravil in rekel, da je še več kot »tekoča«, je »plinasta« družba. Ta »tekoča«, »plinasta« družba v Jožefovi zgodbi najde zelo natančen poudarek na pomembnosti človeških vezi. Evangelij nam namreč o Jezusovem rodovniku ne govori le iz teološkega razloga,  ampak tudi zato, da bi vsakega spomnil, da je naše življenje sestavljeno iz vezi, ki so pred nami in nas spremljajo. Božji Sin je izbral pot odnosov, da bi prišel na svet; ni magično prišel na svet, ampak je izbral pot zgodovine, po kateri vsi hodimo.

Dragi bratje in sestre, mislim na mnoge osebe, ki s težavo najdejo pomembne vezi v svojem življenju in ravno zato mukoma hodijo, se čutijo same, nimajo moči in ne poguma, da bi hodile naprej. Želel bi skleniti z molitvijo za pomoč njim in vsem nam, da bi v svetem Jožefu našli zaveznika, prijatelja in oporo.

Sveti Jožef,
ti, ki si varoval vez z Marijo in Jezusom,
pomagaj nam, da bomo skrbeli za odnose v svojem življenju.
Naj nihče ne čuti zapuščenosti,
ki prihaja iz osamljenosti.
Vsak naj se pomiri s svojo zgodbo,
s tistim, ki je bil pred njim,
in tudi v storjenih napakah prepozna
način, s katerim si je Previdnost utirala pot,
zlo pa ni imelo zadnje besede.
Bodi prijatelj tistemu, ki mu je najbolj težko,
in kakor si pomagal Mariji in Jezusu v težkih trenutkih,
tako podpiraj tudi nas na naši poti.
Amen.