Splošna avdienca: papež Frančišek govoril o sanjah svetega Jožefa

Andreja Červek – Vatikan

Gospod nikoli ne dovoli problema, ne da bi nam dal tudi pomoč, da ga rešimo, je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, ki je v sredo, 26. januarja 2022, potekal v vatikanski dvorani Pavla VI. Kot je izpostavil, moliti v težkih situacijah pomeni poslušati glas, ki lahko v nas prebudi isti pogum kot pri Jožefu. Posebej je opogumil mame in očete, ki se soočajo z različnimi težavami s svojimi otroki, z boleznijo otrok ali celo smrtjo: »Tem staršem pravim: ne prestrašite se. Ja, veliko je bolečine. A pomislite na Jožefa, naj vam pomaga.«

Svetopisemski odlomek: Mt 2,19-23

Ko je Herod umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo namreč imenovan Nazarečan.

Kateheza: Sveti Jožef, mož, ki sanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes bi se želel ustaviti pri liku svetega Jožefa kot moža, ki sanja. V Svetem pismu kot tudi v kulturah starodavnih ljudstev so sanje veljale za sredstvo, s katerim se je razodeval Bog (prim. 1 Mz 20,3; 28,12; 31,11.24; 40,8; 41,1-32; 4 Mz 12,6; 1 Sam 3,3-10; Dan 2; 4; Job 33,15). Sanje simbolizirajo duhovno življenje vsakega od nas, tisti notranji prostor, ki ga je vsak poklican gojiti in varovati, kjer se Bog razodeva in nam pogosto govori. A prav tako moramo povedati, da v nas ni le glasu Boga: so tudi drugi glasovi. Na primer, glasovi naših strahov, glasovi preteklih izkušenj, glasovi upanj; prav tako je glas hudega duha, ki nas hoče prevarati in zbegati. Zato je pomembno, da nam uspe prepoznati Božji glas med drugimi glasovi. Jožef pokaže, da zna gojiti potrebno tišino in predvsem sprejeti prave odločitve ob besedi, ki mu jo Gospod sporoča v notranjosti. Danes bo dobro, da se posvetimo štirim sanjam v evangeliju, v katerih je Jožef glavni protagonist, da bi razumeli, kako se postaviti pred Božje razodetje. Evangelij nam pripoveduje o štirih Jožefovih sanjah.

V prvih sanjah (prim. Mt 1,18-25) angel pomaga Jožefu rešiti dramo, ki ga doleti, ko izve za Marijino nosečnost: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Njegov odgovor je bil takojšen: »Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« Življenje nas velikokrat postavi v situacije, ki jih ne razumemo in se zdijo brez rešitev. Moliti v teh trenutkih pomeni pustiti Gospodu, da nam pokaže pravo stvar, ki jo moramo

 storiti. Zelo pogosto nam ravno molitev pokaže izhod iz situacije, kako jo rešiti. Dragi bratje in sestre, Gospod nikoli ne dovoli problema, ne da bi nam dal tudi pomoč, ki je potrebna za njegovo rešitev. Ne vrže nas samih v peč. Ne vrže nas med zveri. Ko nam Gospod pokaže problem, nam vedno da tudi intuicijo, pomoč, svojo navzočnost, da ga rešimo.

Druge Jožefove razodevajoče sanje se pojavijo, ko je življenje otroka Jezusa v nevarnosti. Sporočilo je jasno: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril« (Mt 2,13). Jožef brez oklevanja uboga: »Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti« (Mt 2,14-15). V življenju vsi doživimo nevarne situacije, ki ogrožajo naš obstoj ali obstoj tistih, ki jih imamo radi. Moliti v teh situacijah pomeni poslušati glas, ki lahko v nas prebudi isti pogum kot pri Jožefu, da bi se spoprijeli s težavami, ne da bi jim podlegli.

Jožef v Egiptu čaka na Božje znamenje, da bi se lahko vrnil domov; in ravno to je vsebina tretjih sanj. Angel mu razkrije, da so tisti, ki so hoteli ubiti otroka, mrtvi, in mu naroči, naj se z Marijo in Jezusom vrne v domovino (prim. Mt 2,19-20). Jožef je »vstal, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo« (Mt 2,21). A ravno med povratkom »je slišal, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, in se je bal iti tja« (Mt 2,22). In tukaj je četrto razodetje: »Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret« (Mt 22-23). Tudi strah je del življenja in prav tako potrebuje našo molitev. Bog nam ne obljublja, da nas ne bo nikoli strah, ampak da z njegovo pomočjo strah ne bo več merilo naših odločitev. Jožef doživi strah, a tudi skozenj ga Bog vodi. Moč molitve prinaša svetlobo v temne situacije.

V tem trenutku mislim na mnoge osebe, ki jih tlači teža življenja in ne zmorejo več ne upati ne moliti. Sveti Jožef naj jim pomaga, da se bodo odprle za pogovor z Bogom, našle luč, moč in mir.

Mislim tudi na starše pred težavami z otroki. Otroci z mnogimi boleznimi, bolni otroci, tudi s trajnimi boleznimi. Koliko je tukaj bolečine. Starši, ki vidijo drugačno spolno usmerjenost pri otrocih; kaj pri tem storiti in spremljati otroke, ne da bi se skrili v držo obsojanja. Starši, ki vidijo umreti otroke zaradi bolezni, ali pa mladi, ki zaradi neprevidnosti končajo v prometni nesreči, o čemer beremo v časopisih vsak dan. Starši, ki vidijo otroke, kako jim ne gre v šoli in ne vedo, kaj storiti. Mnogi problemi staršev. Razmislimo, kako jim pomagati. Tem staršem pravim: ne prestrašite se. Ja, veliko je bolečine. A pomislite na Jožefa, naj vam pomaga. Nikoli obsoditi otroka. Zelo se raznežim – v Buones Airesu sem se raznežil, ko sem se z avtobusom peljal mimo zapora in tam je bilo veliko mam. Zelo sem se raznežil ob tisti mami pred problemom otroka, ki je naredil napako in je v zaporu, a ga ne pusti samega, nastavi lice in ga spremlja. Ta pogum: pogum očetov in mam, ki vedno spremljajo otroke, vedno. Prosimo, naj Gospod podeli vsem očetom in mamam ta pogum, kot ga je dal Jožefu. In moliti, da nam Gospod pomaga v teh trenutkih.

Vendar pa molitev ni nikoli abstraktno ali intimistično dejanje; kot to hočejo spiritualna gibanja, bolj gnostična kot krščanska. Molitev je vedno neločljivo povezana z dejavno ljubeznijo. Samo ko molitev povežemo z ljubeznijo do otrok ali z ljubeznijo do bližnjega, lahko razumemo Gospodova sporočila. Jožef je molil, delal in ljubil – tri lepe stvari za starše: moliti, delati in ljubiti – in zato je vedno prejel vse, kar je potreboval v življenjskih preizkušnjah. Zaupajmo se njemu in njegovi priprošnji.

Sveti Jožef, ti si mož, ki sanja,
nauči nas obnoviti duhovno življenje
kot notranji prostor, kjer se Bog razodeva in nas rešuje.
Odstrani nam misel, da je molitev nekoristna;
pomagaj nam, da se bomo odzvali na to, kar nam kaže Gospod.
Naj naše razmišljanje osvetli luč Duha,
naše srce naj opogumi Njegova moč
in naše strahove naj reši Njegovo usmiljenje.
Amen.