Kateheza o dolgoživosti: Upočasniti življenjski ritem, vzpostaviti dialog med generacijami

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med današnjo splošno avdienco govoril o dolgoživosti človeškega življenja, ki se v današnjem času podaljšuje. Izpostavil je, da moramo zato vzpostaviti večjo povezanost med različnimi življenjskimi obdobji in generacijami ter smisel življenja razumeti celovito. Temeljnega pomena je vzpostaviti dialog med različnimi generacijami: naučiti se »zapravljati čas« z otroki in ostarelimi osebami.

Svetopisemski odlomek: 1 Mz 5,1-5

To je knjiga Adamovega rodovnika. Na dan, ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil sebi podobnega. Ustvaril ju je moškega in žensko. […] Adam je živel sto trideset let in rodil se mu je sin po njegovi podobnosti, kot njegova podoba. Imenoval ga je Set. Potem ko se mu je rodil Set, je bilo Adamovih dni še osemsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Adamovih dni, ki jih je preživel, je bilo devetsto trideset let. Potem je umrl.

Kateheza: Dolgoživost – simbol in priložnost

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V svetopisemski pripovedi o rodovnikih prednikov, nas takoj preseneti njihovo izredno dolgo življenje: govorimo o stoletjih! Kdaj se tukaj začne starost? In kaj pomeni to, da ti starodavni očetje živijo tako dolgo, potem ko so imeli otroke? Očetje in sinovi živijo skupaj več stoletij! Ta stoletni potek časa, opisan v obrednem slogu, dodaja odnosu med dolgoživostjo in rodovnikom zelo močan simboličen pomen.

Kakor da bi posredovanje človeškega življenja, tako zelo novega v ustvarjenem vesolju, zahtevalo počasno in dolgotrajno uvajanje. Vse je novo na začetku zgodovine ustvarjenega bitja, ki je duh in življenje, zavest in svoboda, občutljivost in odgovornost. Novo življenje – človeško življenje –, potopljeno v napetost med svojim izvorom »po Božji podobi in podobnosti« in krhkostjo svojega smrtnega stanja, predstavlja novost, ki jo je treba v celoti odkriti. In zahteva dolgo obdobje uvajanja, v katerem je nepogrešljiva vzajemna podpora med generacijami, da bi lahko razvozlali izkušnje in se soočili z neznankami življenja. V tem dolgem času se počasi goji tudi duhovna lastnost človeka.

V določenem smislu nam vsako preteklo obdobje v človeški zgodovini ponovno ponuja ta občutek: kakor da se moramo znova in mirno lotiti naših vprašanj o smislu življenja, ko se človeško stanje zdi napolnjeno z novimi izkušnjami in neznanimi vprašanji. Kopičenje kulturnega spomina seveda povečuje izkušnjo, ki je potrebna za pristopanje k še nepoznanim stvarem. Čas za prenos se krajša, a čas za asimilacijo vedno zahteva potrpežljivost. Pretirana hitrost, ki obseda vse dele našega življenja, naredi vsako izkušnjo bolj površinsko in manj »hranljivo«. Mladi so nezavedne žrtve tega razcepa med trajanjem časa, ki hoče biti porabljen, in časom življenja, ki zahteva ustrezno »vzhajanje«. Dolgo življenje omogoča doživeti te dolge čase in škodo naglice.

Starost zagotovo pomeni počasnejše ritme: a ne gre samo za čas počasnosti. Umerjenost teh ritmov namreč vsem odpre prostore življenjskega smisla, ki so neznani obsesivni hitrosti. Izguba stika s počasnimi ritmi starosti zapira te prostore za vse. V tem okviru sem želel razglasiti praznik starih staršev na zadnjo nedeljo v juliju. Zaveza med dvema skrajnima življenjskima generacijama (otroci in ostareli) pomaga tudi ostalima dvema (mladim in odraslim), da se še bolj povežeta in življenje vseh še bolj obogatita s človečnostjo.

Potreben je dialog med generacijama: če ni dialoga med mladimi in starimi, med odraslimi, če ni dialoga, vsaka generacija ostane izolirana in ne more posredovati sporočila. Pomislimo, mlad človek, ki ni vezan na svoje korenine, kar so stari starši, ne dobi moči, kakor drevo, ki brez moči korenin slabo raste, zboli, raste brez oporne točke. Zato si je treba prizadevati za dialog med generacijami, kar je človeška zahteva.

Predstavljajmo si mesto, kjer je sobivanje različnih življenjskih obdobij integralni del globalnega načrta o življenjskem okolju. Pomislimo na oblikovanje naklonjenih odnosov med starostjo in mladostjo, ki se odražajo v splošnem slogu odnosov. Prekrivanje generacij bi postalo vir energije za zares viden in živeti humanizem. Moderno mesto je po naravi sovražno do ostarelih (in ni slučaj, da je takšno tudi do otrok). Ta družba, ki ima duha odmetavanja: odmetava nezaželene otroke in odmetava ostarele. Odvrže jih v dom za ostarele, ne služijo ničemur. Pretirana hitrost nas postavlja v centrifugo, ki nas raztrosi kot konfete. Popolnoma se izgubi pogled na celoto. Vsak se oklene svojega koščka, ki plava s tokovi mesta-trga, za katerega so počasni ritmi izguba, hitrost pa je denar. Pretirana hitrost spremeni življenje v prah in ga ne naredi intenzivnejšega. To je modrost: treba je izgubljati čas. Ko se vrneš domov in vidiš svojega sina, svojo hčerko in »zapravljaš čas« - »zapravljati čas« z otroki je bistveno za družbo; ko se vrneš domov in sta tam stara starša in z njima »zapravljaš čas«, a ta »izgubljeni čas« krepi človeško družino. Čas, ki ni povraten, je treba porabiti za otroke in ostarele, ker nam dajejo zmožnost videti življenje.

Pandemija, v kateri smo še vedno prisiljeni živeti, je žal zelo boleče zaustavila topi kult hitrosti. V tem obdobju so stari starši postali nasip za čustveno »dehidracijo« najmlajših. Vidna zaveza generacij, ki usklajuje njihove čase in ritme, nam vrača upanje, da življenja ne živimo zaman. Vsakemu povrne ljubezen do našega ranljivega življenja in zagradi pot obsedenosti s hitrostjo, ki ga enostavno požira. Tukaj je ključna beseda, ki jo namenjam vsem vam: Ali znaš zapravljati čas ali pa vedno hitiš? Ali znaš zapravljati čas s starimi starši, z ostarelimi? Znaš izgubljati čas z otroki? To je primerjava. Razmislite malo o tem. To vsakemu povrne ljubezen do ranljivega življenja in zagradi pot za obsedenost s hitrostjo, ki življenje spodjeda. Ritmi starosti so nepogrešljiv vir za razumevanje smisla življenja, ki je zaznamovano s časom. Ostareli imajo svoje ritme, a so ritmi, ki nam pomagajo. Zaradi tega posredovanja postane bolj verodostojen življenjski cilj srečanja z Bogom: načrt, ki je skrit v stvarjenju človeka »po njegovi podobi in podobnosti« in je zapečaten v Božjem Sinu, ki je postal človek.

Danes ugotavljamo večjo dolgoživost človeškega življenja. To nam daje priložnost, da povečamo zavezo med vsemi življenjskimi obdobji in tudi s smislom življenja v njegovi celovitosti. Smisla življenja ni samo v odrasli dobi, od 25 do 60 let. Smisel življenja se nahaja v celoti, od rojstva do smrti. In ti moraš biti sposoben pogovarjati se z vsemi in imeti ljubeznive odnose z vsemi. Tako bo tvoja zrelost bogatejša in močnejša. Duh naj nam podeli razumnost in moč za to preoblikovanje: oblastnost teka časa mora biti preoblikovana v lepoto življenjskih ritmov. To spremembo moramo narediti v svojem srcu, družinah in družbi. Ponavljam: spremeniti, da bo oblastnost časa preoblikovana v lepoto življenjskih ritmov. Oblastnost časa, ki vedno hiti, spremeniti v ritme, ki so lastni življenju. Zaveza med generacijami je nepogrešljiva. Družba, kjer starostniki ne govorijo z mladimi, mladi ne govorijo s starimi, odrasli ne govorijo z ostarelimi in ne z mladimi, je sterilna družba, brez prihodnosti; je družba, ki ne zre proti obzorju, ampak gleda sama sebe. In postane sama. Bog naj nam pomaga najti ustrezno glasbo za harmonijo različnih starostnih obdobij: mali, stari, odrasli – vsi skupaj v lepi simfoniji dialoga.