Papež župnijski skupnosti v Edmontonu: Cerkev je dom sprave

Andreja Červek – Vatikan

Srečanje se je odvijalo v cerkvi Svetega Srca v Edmontonu, ki velja za narodno župnijo Prvih narodov, Metisov in Inuitov. Sveti oče je dejal, da prihaja kot »prijatelj in romar« ter da na tem »spokornem romanju« želi z žalostjo prositi za odpuščanje zaradi »zla, ki so ga utrpela staroselska ljudstva s strani mnogih kristjanov«. »Boli me, ko pomislim, da so katoličani prispevali k politiki asimilacije,« je dejal.

Spomnil je na bolečino tistih, ki so »strašno trpeli zaradi mož in žena, ki naj bi pričevali o krščanskem življenju«. »Nič ne more izbrisati zanikanega dostojanstva, zadanega zla in izdanega zaupanja. In tudi sram nas, vernikov, ne sme biti nikoli izbrisan.« A po papeževih besedah je treba začeti znova in smer, ki ji moramo slediti je: »skupaj gledati Kristusa«. »Sprava ni toliko naše delo, ampak je dar, ki prihaja od Križanega, je mir, ki prihaja iz Jezusovega Srca, je milost, za katero je treba prositi.«

Ob neizbrisni bolečini, ki »so jo v teh krajih doživeli mnogi v cerkvenih ustanovah«, lahko občutimo le »jezo in sram«. »To se je zgodilo, ko so se verniki prepustili posvetnosti in namesto da bi spodbujali spravo, vsilili svoj kulturni model,« pri čemer je papež poudaril, da Boga ni mogoče oznanjati na način, ki je v nasprotju z Bogom.

Sveti oče je izpostavil, da je beseda sprava sinonim za Cerkev, ki je »živo telo sprave«. Cerkev je dom, kjer se ponovno spravimo. Je kraj, kjer nehamo razmišljati o sebi kot posamezniki in se prepoznamo kot bratje, ko si gledajo v oči, sprejemamo zgodbe in kulturo drug drugega ter pustijo, da »mistika skupnosti« spodbuja ozdravljenje ranjenega spomina.

Po papeževem prepričanju je pot naslednja: »Ne odločati namesto drugih, ne vseh uvrščati v vnaprej določene sheme, ampak se postaviti pred Križanega in pred brata, da bi se naučili hoditi skupaj.« Cerkev je namreč »kraj, kjer je resničnost vedno pomembnejša od ideje«. Ni skupek idej in zapovedi, ki jih je treba vcepiti ljudem, ampak »gostoljuben dom za vse«. Obiski so lahko pomembni, vendar se večina besed in dejavnosti sprave zgodi na lokalni ravni, v skupnostih, kot je ta, kjer ljudje in družine dan za dnem hodijo drug ob drugem. »Skupna molitev, pomoč, podelitev življenjskih zgodb, veselja in skupnih bojev odpirajo vrata spravnemu delu Boga.«

GOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA, srečanje z avtohtonimi prebivalci in člani župnijske skupnosti  v Edmontonu, cerkev Svetega Srca, 25. julij 2022

Dragi bratje in sestre, dober večer!
Vesel sem, da sem med vami in da lahko ponovno vidim obraze predstavnikov različnih avtohtonih ljudstev, ki so me pred nekaj meseci obiskali v Rimu. Ta obisk mi je veliko pomenil: zdaj sem v vašem domu, kot prijatelj in romar v vaši deželi, v svetišču, kjer kot bratje in sestre slavite Boga. V Rimu sem vam po tem, ko sem vas poslušal, dejal, da »učinkovit proces ozdravljenja zahteva konkretna dejanja« (nagovor delegacijam staroselskih ljudstev Kanade, 1. april 2022). Veseli me, da se je v tej župniji, v kateri se srečujejo ljudje iz različnih skupnosti Prvih narodov, Metisov in Inuitov, neavtohtoni prebivalci iz lokalnih sosesk ter različni priseljeni bratje in sestre, ta proces že začel. To je dom za vse, odprt in vključujoč, kot mora biti tudi Cerkev, družina Božjih otrok, v kateri sta bistvenega pomena gostoljubnost in sprejemanje, vrednoti, značilni za staroselsko kulturo: kjer se mora vsak počutiti dobrodošlega ne glede na pretekle dogodke in življenjske okoliščine posameznika. Rad bi se vam zahvalil tudi za vašo konkretno bližino številnim revnim ljudem – to me zelo gane, da jih je veliko tudi v tej bogati državi – s

 karitativnostjo: to želi Jezus, ki nam je v evangeliju povedal in vedno ponavlja: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). V njih je navzoč Jezus.

Obenem ne smemo pozabiti, da je tudi v Cerkvi dobro seme pomešano z ljuljko. Tudi v Cerkvi. In ravno zaradi te ljuljke sem se želel podati na to spokorno romanje in ga danes zjutraj začeti tako, da se spomnim zla, ki so ga utrpela staroselska ljudstva s strani mnogih kristjanov, in jih z žalostjo prosim za odpuščanje. Boli me, ko pomislim, da so katoličani prispevali k politiki asimilacije in odkupovanja, ki je povzročala občutek manjvrednosti, ko je skupnosti in ljudi oropala njihove kulturne in duhovne identitete, presekala njihove korenine ter spodbujala predsodke in diskriminacijo, in da se je to dogajalo tudi v imenu vzgoje, ki se je smatrala za krščansko. Vzgoja se mora vedno začeti s spoštovanjem in spodbujanjem sposobnosti, ki so v ljudeh že prisotne. To ni in nikoli ne more biti nekaj, kar bi bilo vnaprej pripravljeno in vsiljeno, saj je vzgoja pustolovščina skupnega raziskovanja in odkrivanja skrivnosti življenja. Bogu hvala, da se v župnijah, kot je ta, s srečanjem iz dneva v dan gradijo temelji za ozdravitev in spravo. Ozdravljenje, sprava. Rad bi povedal nekaj, kar tu ni napisano. Na poseben način se želim zahvaliti za delo, ki so ga opravili škofje, da bi jaz lahko prišel sem in da ste vi lahko prišli v Rim. Združena škofovska konferenca lahko naredi velike stvari in rodi mnoge sadove. Iskrena hvala škofovski konferenci.

Sprava: o tej besedi bi danes želel podeliti nekaj razmišljanj. Kaj nam predlaga Jezus, ko govori o spravi ali ko nas spodbuja k spravi? Kaj sprava danes pomeni za nas? Dragi prijatelji, sprava, ki jo je prinesel Kristus, ni bila zunanji mirovni sporazum, nekakšen kompromis, ki bi zadovoljil obe strani. Prav tako ni bil mir, ki bi padel z neba, bil vsiljen od zgoraj ali sprejet od drugega. Apostol

 Pavel pojasnjuje, da Jezus spravlja tako, da postavi skupaj, da iz dveh oddaljenih stvarnosti naredi eno stvarnost, eno stvar, eno ljudstvo. In kako to počne? Prek križa (prim. Ef 2,14). Jezus je tisti, ki nas spravi med seboj na križu, na drevesu življenja, kot so ga radi imenovali starodavni kristjani. Križ, drevo življenja.

Vi, dragi staroselski bratje in sestre, nas lahko veliko naučite o življenjskem pomenu drevesa, ki je s koreninami povezano z zemljo, z listi daje kisik in nas hrani s svojimi sadovi. In lepo je videti simboliko drevesa, predstavljeno v podobi te cerkve, kjer deblo povezuje s tlemi oltar, na katerem nas Jezus spravlja v evharistiji, »dejanju kozmične ljubezni«, ki »združuje nebo in zemljo, objema in prežema vse stvarstvo« (Laudato si', 236). Ta liturgična simbolika me spominja na čudovit odlomek, ki ga je v tej deželi izrekel sveti Janez Pavel II: »Kristus oživlja samo središče vsake kulture, zato se krščanstvo ne le nanaša na vse indijanske prebivalce, ampak je Kristus sam v udih svojega telesa Indijanec« (besedno bogoslužje z Liturgija besede z Indijanci Kanade, 15. september 1984). On je tisti, ki na križu spravi, ponovno sestavi tisto, kar se je zdelo nepredstavljivo in neodpustljivo, objame vse in vsakogar. Vsi in vse: staroselska ljudstva prispevajo močan kozmični pomen h kardinalnim stranem neba, ki jih ne razumejo le kot geografske referenčne točke, temveč tudi kot razsežnosti, ki zajemajo celotno stvarnost in kažejo pot za njeno ozdravitev, kar predstavlja tako imenovano »medicinsko kolo«. Ta tempelj prevzema simboliko kardinalnih točk in ji daje kristološki pomen. Jezus je s skrajnostjo svojega križa zaobjel vse kardinalne točke in združil najbolj oddaljena ljudstva. Jezus vse ozdravi in pomiri (prim. Ef 2,14). Tam je izpolnil Božji načrt: »spraviti vse stvari« (prim. Kol 1,20).

Bratje in sestre, kaj to pomeni za tiste, ki v sebi nosijo tako boleče rane? Predstavljam si, kako težko je tistim, ki so strašno trpeli zaradi mož in žena, ki naj bi pričevali o krščanskem življenju, ne da bi videli kakršne koli možnosti za spravo. Nič ne more izbrisati kršenega dostojanstva, zadanega zla in izdanega zaupanja. In tudi sram nas, vernikov, ne sme biti nikoli izbrisan. Vendar pa je treba začeti znova, in Jezus ne predlaga besed in dobrih namenov, ampak nam ponudi križ, tisto pohujšljivo ljubezen, ki si pusti z žeblji prebosti noge in zapestja ter s trnjem raniti glavo. To je smer, ki ji moramo slediti: skupaj gledati Kristusa, ljubezen, ki je bila izdana in križana za nas; gledati Jezusa, ki je bil križan v mnogih učencih v rezidenčnih šolah. Če se hočemo spraviti med seboj in v sebi, se sprijazniti s preteklostjo, s storjenimi krivicami in z ranjenim spominom, s travmatičnimi dogodki, ki jih nobena človeška tolažba ne more ozdraviti, moramo svoj pogled dvigniti h križanemu Jezusu, mir moramo črpati iz njegovega oltarja. Kajti ravno na drevesu križa se bolečina spremeni v ljubezen, smrt v življenje, razočaranje v upanje, zapuščenost v

 občestvo, oddaljenost v edinost. Sprava ni toliko naše delo, ampak je dar, ki prihaja od Križanega, je mir, ki prihaja iz Jezusovega Srca, je milost, za katero je treba prositi. Sprava je milost, za katero je treba prositi.

Rad bi spregovoril o še enem vidiku sprave. Apostol Pavel pojasnjuje, da nas je Jezus s križem spravil v eno telo (prim. Ef 2,14). O katerem telesu govori? Govori o Cerkvi: Cerkev je to živo telo sprave. Če pa pomislimo na neizbrisno bolečino, ki so jo v teh krajih doživeli mnogi v cerkvenih ustanovah, lahko občutimo le jezo, lahko čutimo le sram. To se je zgodilo, ko so se verniki prepustili posvetnosti in namesto da bi spodbujali spravo, vsilili svoj kulturni model. Ta drža, bratje in sestre, s težavo umre, tudi z verskega vidika. Zdi se namreč, da je bolj priročno vtepsti Boga v ljudi, kot pa jim omogočiti, da se približajo Bogu. Vendar to nikoli ne deluje, saj Gospod tako ne deluje: ne sili, ne duši in ne pritiska, temveč vedno ljubi, osvobaja in pušča svobodo. S svojim Duhom ne podpira tistih, ki si podjarmljajo druge, tistih, ki evangelij sprave zamenjujejo s prozelitizmom. Boga namreč ni mogoče oznanjati na način, ki je v nasprotju z Bogom. Toda kolikokrat v zgodovini se je to že zgodilo! Medtem ko se Bog preprosto in ponižno ponuja, smo mi vedno v skušnjavi, da bi ga vsilili in da bi sebe vsiljevali v njegovem imenu. To je posvetna skušnjava, da bi ga vzeli s križa in ga prikazali z močjo in videzom. Toda Jezus nas spravi na križu in ne tako, da bi sestopil s križa. Spodaj, okoli križa, so bili tisti, ki so mislili nase in skušali Kristusa s tem, da so mu rekli, naj se reši sam (prim. Lk 23,35.36), ne da bi mislili na druge. Bratje in sestre, v Jezusovem imenu, naj se to v Cerkvi več ne zgodi. Naj se Jezusa oznanja, kot to On želi, v svobodi in ljubezni, in naj vsaka križana oseba, ki jo srečamo, ne bo za nas primer, ki ga moramo reševati, ampak brat ali sestra, ki ju moramo ljubiti, Kristusovo meso, ki ga moramo ljubiti. Naj bo Cerkev, Kristusovo telo, živo telo sprave!

Sama beseda sprava je pravzaprav sinonim za Cerkev. Izraz dejansko pomeni »ponovno spraviti«. Cerkev je dom, kjer se ponovno spravimo, kjer se zberemo, da bi skupaj ponovno začeli in rasli. To je kraj, kjer nehamo razmišljati o sebi kot posamezniki in se prepoznamo kot bratje, ko si gledamo v oči, sprejemamo zgodbe in kulturo drug drugega ter pustimo, da mistika skupnosti, ki je tako všeč Svetemu Duhu, spodbuja ozdravljenje ranjenega spomina. To je pot: ne odločati namesto drugih, ne vseh uvrščati v vnaprej določene sheme, ampak se postaviti pred Križanega in pred brata, da bi se naučili hoditi skupaj. To je Cerkev in to naj bo: kraj, kjer je resničnost vedno pomembnejša od ideje. To je Cerkev in to naj bo: ne skupek idej in zapovedi, ki jih je treba vcepiti ljudem – Cerkev je gostoljuben dom za vse! To je Cerkev in to naj bo: tempelj z vedno odprtimi vrati, kjer se vsi mi, živi templji Duha, srečujemo, si služimo in se spravljamo. Dragi bratje in

 sestre, geste in obiski so lahko pomembni, vendar se večina besed in dejavnosti sprave zgodi na lokalni ravni, v skupnostih, kot je ta, kjer ljudje in družine dan za dnem hodijo drug ob drugem. Skupna molitev, pomoč, podelitev življenjskih zgodb, veselja in skupnih bojev odpirajo vrata spravnemu delu Boga.

V pomoč nam je lahko zaključna podoba. V tem svetišču nad oltarjem in tabernakljem vidimo štiri drogove tipičnega staroselskega šotora, za katerega sem izvedel, da se imenuje tepee. Šotor ima velik svetopisemski pomen. Ko je Izrael hodil po puščavi, je Bog prebival v šotoru, ki so ga postavili vsakokrat, ko se je ljudstvo ustavilo: to je bil shodni šotor. Spominja nas, da Bog hodi z nami in se rad srečuje z nami skupaj, v shodu. In ko je postal človek, evangelij dobesedno pravi, da se je »ušotoril« (prim. Jn 1,14). Bog je Bog bližine, v Jezusu nas uči jezika sočutja in nežnosti. Tega se moramo zavedati vsakič, ko pridemo v cerkev, kjer je On navzoč v tabernaklju, besedi, ki pomeni ravno šotor. Bog torej postavlja svoj šotor med nami, spremlja nas v naših puščavah: ne prebiva v nebeških palačah, ampak v naši Cerkvi, ki želi biti dom sprave.

Jezus, križani in vstali, ki prebivaš v tem ljudstvu, ki je tvoje; Gospod, ki želiš zasijati v naših skupnostih in kulturah; Jezus, primi nas za roko in tudi v puščavah zgodovine vodi naše korake po poti sprave. Amen.