Sveti oče: Skupaj s predniki ohranjati zgodovino in jo graditi z novimi generacijami
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Danes je praznik Jezusovih starih staršev; Gospod je želel, da se srečamo v tako velikem številu prav ob tej priložnosti, ki je zelo draga tako vam kot meni. Na domu Joahima in Ane je mali Jezus spoznal svoje starejše sorodnike in izkusil bližino, nežnost in modrost starih staršev. Pomislimo tudi mi na svoje stare starše in razmislimo o dveh pomembnih vidikih.
Prvi: smo otroci zgodovine, ki jo je potrebno ohranjati. Nismo izolirani posamezniki, nismo otoki, nihče ne pride na svet brez povezave z drugimi. Naše korenine, ljubezen, ki nas je pričakovala in ki smo jo prejeli, ko smo prišli na svet, družinska okolja, v katerih smo odraščali, so del edinstvene zgodbe, ki je bila pred nami in nas je ustvarila. Nismo je izbrali, ampak dobili v dar; je dar, ki smo ga poklicani ohranjati. Saj, kakor nas je spomnila Sirahova knjiga, smo »potomci« tistih, ki so hodili pred nami, njihova »dobra dediščina« (Sir 44,11). Dediščina, ki ima ne glede na pogum ali avtoriteto nekaterih, inteligenco ali ustvarjalnosti drugih v pesmih ali pesnitvah, svoje središče v pravičnosti, zvestobi Bogu in njegovi volji. In to so nam predali. Da bi resnično sprejeli, kdo smo in kako dragoceni smo, moramo v sebi sprejeti tiste, iz katerih izhajamo; tiste, ki niso mislili samo nase, ampak so nam predali zaklad življenja. Tukaj smo zahvaljujoč staršem, pa tudi zahvaljujoč starim staršem, ki so nam dali čutiti, da smo na svetu dobrodošli. Pogosto so bili oni tisti, ki so nas ljubili brez zadržkov in ne da bi od nas karkoli pričakovali: prijeli so nas za roko, ko nas je bilo strah, nas pomirili v temi noči, nas spodbujali, ko smo se morali pri belem dnevu soočati z življenjskimi odločitvami. Zahvaljujoč starim staršem smo bili deležni božanja s strani zgodovine: naučili smo se, da so dobro, nežnost in modrost trdne korenine človeštva. Mnogi smo v hiši starih staršev dihali vonj evangelija, moč vere, ki ima okus po domu. Zahvaljujoč njim smo odkrili družinsko vero, domačo; da, kajti vera se v bistvu prenaša na ta način; prenaša se »v narečju«, prenaša se z naklonjenostjo in spodbudo, skrbjo in bližino.
To je naša zgodovina, ki jo moramo ohranjati, zgodovina, katere dediči smo: otroci smo zato, ker smo vnuki. Stari starši so v nas vtisnili izvirni pečat svojega načina življenja ter nam dali dostojanstvo, zaupanje vase in v druge. Prenesli so nam nekaj, kar v nas ne bo moglo biti nikoli izbrisano, hkrati pa so nam omogočili, da smo postali edinstvene, originalne in svobodne osebe. Tako smo se prav od starih staršev naučili, da ljubezen nikoli ni prisila, da drugemu nikoli ne odvzame notranje svobode. Tako sta Joahim in Ana ljubila Marijo; tako je Marija ljubila Jezusa z ljubeznijo, ki ga ni nikoli dušila ali zadrževala, ampak ga je spremljala, da je sprejel poslanstvo, zaradi katerega je prišel na svet. Naučimo se tega kot posamezniki in kot Cerkev: nikoli ne zatirajmo vesti drugih, nikoli ne vklepajmo svobode tistih, ki jih imamo pred seboj, predvsem pa nikoli ne bodimo brez ljubezni in spoštovanja do ljudi, ki so živeli pred nami in so nam zaupani kot dragoceni zakladi, ki ohranjajo zgodovino, večjo od njih samih.
Ohranjati zgodovino, ki nas je ustvarila – nam še pravi Sirahova knjiga – pomeni ne omadeževati »slave« prednikov: ne izgubiti spomina, ne pozabiti zgodovine, ki je rodila naše življenje; vedno se spominjati rok, ki so nas božale in držale v naročju, saj v tem viru najdemo tolažbo v trenutkih razočaranja, luč pri razločevanju in pogum za soočanje z življenjskimi izzivi. Pomeni pa tudi, da se vedno vračamo v tisto šolo, kjer smo se učili in živeli ljubezen. To pomeni, da se ob odločitvah, ki jih moramo sprejeti danes, vprašamo, kaj bi na našem mestu storili najmodrejši ostareli, ki smo jih poznali; kaj nam svetujejo ali bi nam svetovali naši stari starši in prastari starši.
Dragi bratje in sestre, vprašajmo se torej: ali smo otroci in vnuki, ki znajo ohranjati prejeto bogastvo? Ali se spominjamo dobrih naukov, ki smo jih podedovali? Ali se pogovarjamo z našimi ostarelimi, ali si vzamemo čas, da jim prisluhnemo? In ali znamo v naših vedno bolj opremljenih, sodobnih in funkcionalnih domovih ustvariti prostor, vreden ohranjanja spominov nanje; poseben prostor, majhen družinski sveti prostor, ki nam s podobami in dragocenimi predmeti omogoča, da se z mislimi in molitvami spominjamo tudi tistih, ki so živeli pred nami? Ali smo ohranili Sveto pismo in rožni venec naših prednikov? Moliti zanje in biti povezani z njimi, si vzeti čas za spominjanje, ohranjati dediščino: v megli pozabe, ki napada naš viharni čas, je bistveno gojiti korenine. Tako raste drevo, tako se gradi prihodnost.
Tako smo prišli do razmisleka o drugem vidiku: poleg tega, da smo otroci zgodovine, ki jo je treba ohranjati, smo tudi obrtniki zgodovine, ki jo je treba graditi. Vsak izmed nas lahko spozna, da je to, kar je, s svojimi lučmi in sencami, glede na ljubezen, ki jo je prejel oziroma je ni prejel. Skrivnost človeškega življenja je naslednja: da smo vsi otroci nekoga, nekdo nas je ustvaril in oblikoval; ko postanemo odrasli, pa smo poklicani, da postanemo generativni, očetje, matere in stari starši nekoga drugega. Če torej pogledamo, kakšna oseba smo danes, kaj bi radi naredili s seboj? Naši stari starši, iz katerih izhajamo, ostareli, ki so sanjali, upali in se žrtvovali za nas, nam postavljajo temeljno vprašanje: kakšno družbo želite zgraditi? Toliko smo prejeli od tistih, ki so hodili pred nami: kaj želimo zapustili svojim potomcem? Vero, ki je živa ali »pocukrana«? Družbo, ki temelji na dobičku posameznikov ali na bratstvu? Svet v miru ali v vojni, opustošeno stvarstvo ali dom, ki je še vedno gostoljuben?
In ne pozabimo, da gre to gibanje, ki daje življenje, od korenin do vej, do listov, do cvetov in do sadov drevesa. Prava tradicija se izraža v tej vertikalni dimenziji: od spodaj navzgor. Bodimo pozorni, da ne zapademo v karikaturo tradicije, ki se ne giblje po navpični liniji – od korenin do sadov –, temveč po vodoravni liniji – naprej/nazaj –, ki nas vodi v kulturo »nazajskosti« kot sebičnega zatočišča; in ki ne počne nič drugega kot to, da uokvirja sedanjost in jo ohranja v logiki »vedno se je delalo tako«.
V evangeliju, ki smo ga slišali, Jezus učence blagruje, ker lahko vidijo in slišijo to, kar si je veliko prerokov in pravičnih lahko samo želelo (prim. Mt 13,16-17). Mnogi so namreč verovali v Božjo obljubo o prihodu Mesije, pripravili so pot zanj in napovedovali njegov prihod. Zdaj, ko je Mesija prišel, pa so tisti, ki ga lahko vidijo in slišijo, poklicani, da ga sprejmejo in oznanjajo.
Bratje in sestre, to velja tudi za nas. Tisti, ki so hodili pred nami, so nam predali gorečnost, moč in hrepenenje, ogenj, ki ga moramo mi ponovno prižgati; ne gre za to, da bi ohranjali pepel, temveč zato, da bi ponovno oživili ogenj, ki so ga oni prižgali. Naši stari starši in ostareli so si želeli videti pravičnejši, bolj bratski in bolj solidaren svet ter so se borili, da bi nam zagotovili prihodnost. Zdaj je na nas, da jih ne razočaramo. Na nas je, da prevzamemo to izročilo, ki smo ga prejeli, saj je izročilo živa vera naših mrtvih. Prosim, ne spreminjajmo ga v tradicionalizem, ki je mrtva vera živih, kot je zapisal neki mislec.
Ob njihovi podpori, ki so naše korenine, je na nas, da obrodimo sadove. Mi smo veje, ki morajo cveteti in zasejati nova semena v zgodovino. Zato si zastavimo nekaj konkretnih vprašanj: kaj storim za zgodovino zveličanja, ki ji pripadam, in pred tistimi, ki so hodili pred menoj in so me ljubili? V zgodovini imam edinstveno in nenadomestljivo vlogo: kakšno sled puščam za sabo po svoji poti, kaj puščam tistim, ki mi sledijo, kaj dajem od sebe? Življenje pogosto ocenjujemo glede na zaslužen denar, doseženo kariero, uspeh in pozornosti, ki jo prejemamo od drugih. Vendar to niso generativna merila. Vprašanje je: ali ustvarjam življenje? Ali v zgodovino vnašam novo in prenovljeno ljubezen, ki je prej ni bilo? Ali oznanjam evangelij tam, kjer živim, ali komu služim zastonjsko, kot so delali do mene tisti, ki so hodili pred menoj? Kaj delam za svojo Cerkev, za svoje mesto in svojo družbo? Lahko je kritizirati, toda Gospod ne želi, da bi bili samo kritiki sistema, ne želi, da bi bili zaprti in »nazajski«, ampak da bi bili obrtniki nove zgodovine, tkalci upanja, graditelji prihodnosti in tisti, ki delajo za mir.
Naj Joahim in Ana posredujeta za nas: naj nam pomagata ohranjati zgodovino, ki nas je ustvarila, in graditi generativno zgodovino. Naj nas spominjata na duhovni pomen spoštovanja starih staršev in ostarelih; na to, da moramo ceniti njihovo prisotnost, da bi zgradili boljšo prihodnost. Prihodnost, v kateri se starejših ne zavrže, ker funkcionalno »ne služijo več«; prihodnost, v kateri se vrednost ljudi ne presoja le po tem, koliko proizvedejo; prihodnost, ki ni ravnodušna do tistih, ki v visoki starosti potrebujejo več časa, posluha in pozornosti; prihodnost, v kateri nihče ne bo več ponavljal zgodovine nasilja in marginalizacije, ki so ju utrpeli naši domorodni bratje in sestre. To je prihodnost, ki je mogoča, če z Božjo pomočjo ne bomo pretrgali vezi s tistimi, ki so hodil pred nami, in bomo gojili dialog s tistimi, ki bodo prišli za nami: mladi in ostareli, stari starši in vnuki, skupaj. Pojdimo naprej skupaj, sanjajmo skupaj. In ne pozabimo Pavlovega nasveta učencu Timoteju: »Spominjaj se svoje matere in babice.«
Photogallery
