Papež: Ponižno prosim odpuščanja za zlo, ki so ga kristjani storili staroselcem
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V svojem nagovoru je sveti oče spregovoril o pomenu in nujnosti spominjanja, saj po njegovih besedah »pozabljanje vodi v brezbrižnost«. Spomnil je na trpljenje, o katerem so mu avtohtoni prebivalci pripovedovali med srečanji v Vatikanu pred štirimi meseci, ter se jim zahvalil za njihovo podelitev, ki je globoko vstopila v njegovo srce. Poudaril je, da je prvi korak spokornega romanja v Kanado ta, da jih ponovno prosi »odpuščanja za zlo, ki so ga številni kristjani prizadejali domorodnim ljudstvom«. Ob tem je dejal, da se zaveda, da opravičila niso »končna točka«, ampak šele »prvi korak«, ter izrazil upanje, da »bodo kristjani in družba v tej deželi rasli v zmožnosti sprejemanja in spoštovanja identitete in izkušnje avtohtonih ljudstev«. Za ozdravljenje in spravo po njegovih besedah ne zadoščajo naša prizadevanja, ampak so potrebne Gospodova milost, »krotka in močna modrost Duha, nežnost Tolažnika«.
Ob koncu govora je papež Frančišek vrnil dva para mokasinov, ki so mu jih avtohtoni prebivalci izročili med srečanjem v Vatikanu kot znamenje trpljenja otrok v rezidenčnih šolah, ter ga prosili, naj jim jih vrne ob svojem obisku v Kanadi.
Govor papeža Frančiška avtohtonim prebivalcem Prvih narodov, Metisov in Inuitov
Gospa generalna guvernerka,
gospod predsednik vlade
dragi avtohtoni prebivalci Maskwacisa in te kanadske dežele,
dragi bratje in sestre!
Čakal sem, da bom prišel med vas. Od tu, s tega kraja, ki spominja na žalostne dogodke, bi rad začel to, kar imam v srcu: spokorno romanje. Prihajam v vaše rodne kraje, da bi vam osebno povedal, da sem žalosten, da bi Boga prosil za odpuščanje, ozdravljenje in spravo; da bi vam izkazal svojo bližino, da bi molil z vami in za vas.
Spominjam se srečanj, ki smo jih imeli v Rimu pred štirimi meseci. Tedaj so mi izročili dva para mokasinov, znamenje trpljenja domorodnih otrok, zlasti tistih, ki se žal nikoli niso vrnili domov iz rezidenčnih šol. Naročili so mi, naj mokasine vrnem, ko pridem v Kanado; to bom storil ob koncu teh besed, izhajajoč prav iz omenjenega simbola, ki je v preteklih mesecih v meni ponovno prebudil bolečino, ogorčenje in sram. Spomin na te otroke vzbuja žalost in poziva k ukrepanju, da bi z vsakim otrokom ravnali z ljubeznijo, dostojanstvom in spoštovanjem. Ti mokasini pa nam govorijo tudi o poti, ki jo želimo prehoditi skupaj. Hoditi skupaj, moliti skupaj, delati skupaj, da bi trpljenje preteklosti dalo prostor prihodnosti pravičnosti, ozdravljenja in sprave.
To je razlog, da prva postaja mojega romanja med vami poteka v tej regiji, kjer so avtohtona ljudstva prisotna že od nekdaj. To je dežela, ki nam govori, ki nam omogoča, da se spominjamo. Spominjati se: bratje in sestre, na tej zemlji živite že tisočletja z načini življenja, ki spoštujejo zemljo, podedovano od preteklih generacij, in jo ohranjajo za prihodnje generacije. Z njo ste ravnali kakor s Stvarnikovim darom, ki ga je potrebno podeliti z drugimi in ljubiti v harmoniji z vsem, kar obstaja, v živahni medsebojni povezanosti vseh živih bitij. Tako ste se naučili gojiti občutek za družino in skupnost ter razvili močne vezi med generacijami, spoštovati ostarele in skrbeti za mlade. Koliko dobrih navad in naukov, ki temeljijo na pozornosti do drugih in ljubezni do resnice, na pogumu in spoštovanju, na ponižnosti in poštenosti, na življenjski modrosti!
Toda če so bili to prvi koraki, storjeni na teh ozemljih, nas spomin žal vodi k naslednjim.
Kraj, kjer se nahajamo, v meni vzbuja krik bolečine, pridušeni krik, ki me je spremljal v teh mesecih. Premišljujem o tragediji, ki ste jo utrpeli številni med vami, vaše družine in skupnosti; o tem, kar ste mi povedali o trpljenju, ki ste ga doživeli v rezidenčnih šolah. To so travme, ki na nek način ponovno oživijo vsakič, ko se jih spominjamo; zavedam se, da lahko tudi naše današnje srečanje obudi spomine in rane ter da bo mnogim izmed vas morda težko medtem ko bom govoril. Toda prav je, da se spominjamo, saj pozabljanje vodi v brezbrižnost, in kot je bilo rečeno, »nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost ... nasprotje življenja ni smrt, ampak brezbrižnost do življenja ali smrti«. (E. Wiesel). Spomin na uničujoče izkušnje v rezidenčnih šolah je pretresljiv, vzbuja ogorčenje, bolečino, vendar pa je nujen.
Nujno se moramo spominjati, kako uničujoče so bile za prebivalce teh dežel asimilacijske politike, ki so vključevale tudi sistem rezidenčnih šol. Ko so evropski koloni tja prišli prvič, je bila velika priložnost za razvoj plodnega srečanja med kulturami, tradicijami in duhovnostmi. Vendar pa se to v veliki meri ni zgodilo. Na misel mi prihajajo vaše pripovedi: kako je asimilacijska politika na koncu sistematično marginalizirala avtohtona ljudstva; kako so bili tudi preko sistema rezidenčnih šol vaši jeziki in kulture zaničevani in zatirani; kako so otroci utrpeli fizične in verbalne, psihološke in duhovne zlorabe; kako so jih kot majhne odpeljali od doma in kako je to neizbrisno zaznamovalo odnos med starši in otroci, starimi starši in vnuki.
Zahvaljujem se vam, da ste omogočili, da je vse to vstopilo v moje srce; da ste izvlekli težka bremena, ki jih nosite v sebi; da ste z menoj podelili ta krvaveči spomin. Danes sem tukaj, v tej deželi, ki skupaj s starodavnim spominom ohranja brazgotine ran, ki so še vedno odprte. Tukaj sem, ker je prvi korak tega spokornega romanja ta, da vas ponovno prosim odpuščanja in vam iz vsega srca povem, da sem globoko žalosten: prosim odpuščanja zaradi načinov, s katerimi so, žal, mnogi kristjani podpirali kolonizacijsko miselnost sil, ki so zatirale domorodna ljudstva. Žalosten sem. Posebej prosim odpuščanja zaradi načinov, s katerimi so številni člani Cerkve in redovnih skupnosti sodelovali, tudi z brezbrižnostjo, pri načrtih kulturnega uničevanja in prisilne asimilacije tedanjih vlad, ki so dosegli vrhunec v sistemu rezidenčnih šol.
Čeprav je bila prisotna krščanska ljubezen in je obstajalo nemalo zglednih primerov predanosti otrokom, so bile splošne posledice politik, povezanih z rezidenčnimi šolami, katastrofalne. Krščanska vera nam pravi, da je bila to uničujoča napaka, nezdružljiva z evangelijem Jezusa Kristusa. Z bolečino ugotavljamo, da je bila uničena trdna podlaga vrednot, jezika in kulture, ki je vašemu ljudstvu dala pristen občutek identitete; in da vi še vedno plačujete posledice. Spričo tega zla, ki vzbuja ogorčenje, Cerkev pokleka pred Bogom in prosi odpuščanja za grehe svojih otrok (prim. Janez Pavel II., bula Incarnationis mysterium, 29. november 1998, CD 29,11). Želim poudariti s sramom in jasnostjo: ponižno prosim odpuščanja za zlo, ki so ga številni kristjani prizadejali domorodnim ljudstvom.
Dragi bratje in sestre, mnogi izmed vas in vaših predstavnikov so dejali, da opravičila niso končna točka. Popolnoma se strinjam: predstavljajo le prvi korak, začetno točko. Tudi jaz se zavedam, da »ob pogledu na preteklost nikoli ne bo dovolj, kar storimo, ko prosimo za odpuščanje in skušamo popraviti nastalo škodo«; in da »če gledamo v prihodnost, ne bo nikoli malo vse to, kar delamo, da bi ustvarili kulturo, ki bo mogla preprečiti, ne le da se takšne situacije ne bodo več ponovile, ampak da tudi ne bo možnosti, da bi se zgodile.« (Pismo Božjemu ljudstvu, 20. avgust 2018). Pomemben del tega procesa je resno iskanje resnice o preteklosti in pomoč preživelim rezidenčnih šol, da se podajo na pot zdravljenja zaradi travm, ki so jih doživeli.
Molim in upam, da bodo kristjani in družba v tej deželi rasli v zmožnosti sprejemanja in spoštovanja identitete in izkušnje avtohtonih ljudstev. Upam, da se bodo našli konkretni načini, da bi jih spoznali in cenili ter bi se naučiti hoditi skupaj. Sam bom še naprej spodbujal zavzetost vseh katoličanov glede domorodnih ljudstev. To sem storil ob več priložnostih in na različnih krajih s srečanji, pozivi in celo z apostolsko spodbudo. Vem, da vse to zahteva čas in potrpežljivost: gre za procese, ki morajo vstopiti v srca, in moja prisotnost tukaj ter prizadevanje kanadskih škofov pričata o pripravljenosti za nadaljevanje te poti.
Dragi prijatelji, to romanje bo trajalo nekaj dni in bo vključevalo kraje, ki so medsebojno oddaljeni, vendar pa se ne bom mogel odzvati na številna povabila in obiskati središča kot so Kamloops, Winnipieg, različne kraje v Saskatchewanu, Jukonu in na Severozahodnih ozemljih. Tudi če to ni mogoče, vedite, da ste vsi v mojih mislih in molitvah. Vedite, da poznam trpljenje, travme in izzive domorodnih ljudstev v vseh regijah te države. Moje besede, izrečene na tej spokorni poti, so namenjene vsem avtohtonim skupnostim in ljudem, ki jih iz srca objemam.
Na tej prvi postaji sem želel dati prostor spominu.
Danes sem tukaj, da bi se spominjal preteklosti; da bi z vami jokal, da bi v tišini gledal zemljo, molil na grobovih. Dopustimo, naj nam tišina vsem pomaga ponotranjiti žalost. Tišina. In molitev: spričo zla prosimo Gospoda dobrega; spričo smrti prosimo Boga življenja. Gospod Jezus Kristus je iz groba, končne postaje upanja, pred katerim so se razblinile vse sanje in so ostali le še jok, bolečina in sprijaznjenost, naredil kraj ponovnega rojstva; vstajenja, iz katerega se je začela zgodovina novega življenja in vesoljne sprave. Za ozdravljenje in spravo ne zadoščajo naša prizadevanja, potrebna je njegova milost: potrebna je krotka in močna modrost Duha, nežnost Tolažnika. Naj On napolni pričakovanja src. Naj nas On prime za roko. Naj bo On tisti, ki nam bo omogočil, da bomo hodili skupaj.
Photogallery
