Sveti oče avtohtonim prebivalcem: Intenzivni dnevi, čutim se del vaše družine

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V svojem nagovoru je z njimi podelil vtise svojega spokornega romanja. Poudaril je, da se domov vrača obogaten, saj v srcu nosim edinstven zaklad, ki ga tvorijo osebe in prebivalci, ki so ga za vedno zaznamovali. Zatem pa je spomnil na tri žene, ki po njegovih besedah lahko pomagajo pri zbliževanju ter ponovnem tkanju sprave: to so sveta Ana, Devica Marija in sveta Kateri Tekakwita, prva indijanska svetnica.

Pozdrav papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Prisrčno vas pozdravljam in se vam zahvaljujem, da ste prišli sem iz različnih krajev. Prostranost te zemlje spominja na dolžino poti ozdravljenja in sprave, ki jo soočamo skupaj. Stavek, ki nas je spremljal od marca, ko so me predstavniki domorodnih prebivalcev obiskali v Rimu, in ki zaznamuje moj obisk tukaj med vami, je Hoditi skupaj: Walking together / Marcher Ensemble.

V Kanado sem prišel kot prijatelj, da bi se srečal z vami; 

da bi videl, poslušal, se naučil in cenil, kako živijo avtohtoni prebivalci te dežele. Nisem prišel kot turist. Prišel sem kot brat, da bi v prvi osebi spoznal dobre in slabe sadove, ki so jih skozi leta obrodili člani krajevne katoliške družine. Prišel sem v spokorniškem duhu, da bi vam izrazil žalost, ki jo kot Cerkev nosimo v srcu zaradi zla, ki vam ga je prizadejalo nemalo katoličanov, s tem ko so podpirali zatiralske in krivične politike glede vas. Prišel sem kot romar, s svojimi omejenimi fizičnimi zmožnostmi, da bi skupaj z vami in za vas naredil nadaljnje korake naprej: da bi se nadaljevalo z iskanjem resnice, da bi napredovali pri spodbujanju poti ozdravljenja in sprave; da bi še naprej sejali upanje za prihodnje generacije avtohtonih in neavtohtonih prebivalcev, ki želijo živeti skupaj bratsko, v harmoniji.

Vendar pa bi vam rad ob skorajšnjem koncu tega intenzivnega romanja povedal, da če sem prišel s temi željami, 

se vračam domov veliko bolj obogaten, saj v srcu nosim edinstven zaklad, ki ga tvorijo osebe in prebivalci, ki so me zaznamovali; obrazi, nasmehi in besede, ki ostajajo v srcu; pripovedi in kraji, ki jih ne bom mogel pozabiti; zvoki, barve in občutja, ki v meni močno odmevajo. Resnično lahko rečem, da so bile, medtem ko sem bil pri vas na obisku, vaše stvarnosti, domorodne stvarnosti te dežele, tiste, ki so obiskale moje srce: vstopile so vanj in me bodo vedno spremljale. Upam si reči, če mi dovolite, da se sedaj na nek način tudi jaz čutim del vaše družine, in sem počaščen. Spomin na praznik svete Ane, ki sem ga živel skupaj z različnimi generacijami in številnimi avtohtonimi družinami, bo neizbrisno ostal v mojem srcu. Kako dragocen je občutek domačnosti in skupnosti, ki je med vami tako pristen, v svetu, ki je na žalost tako pogosto individualističen! In kako pomembno je, da dobro negujemo vez med mladimi in ostarelimi ter ohranjamo zdrav in harmoničen odnos s celotnim stvarstvom!

Dragi prijatelji, kar smo živeli v teh dneh in nadaljevanje poti, ki nas čaka, želim izročiti pozorni skrbi tistih, ki znajo ceniti to, kar v življenju šteje: 

mislim na žene, še posebej na tri izmed njih. Predvsem na sveto Ano, katere nežnost in varstvo sem lahko občutil ob čaščenju skupaj z Božjim ljudstvom, ki priznava in časti babice. Potem mislim na sveto Božjo Mater: nobena ustvarjenina si bolj kot ona ne zasluži naziva romarice, saj je vedno, tudi danes, tudi zdaj, na poti med nebom in zemljo; da bi v Božjem imenu skrbela za nas ter nas za roko vodila k svojemu Sinu. Nazadnje sta šli v teh dneh moja molitev in moja misel pogosto k tretji ženi, ki nas je spremljala s svojo blago navzočnostjo in katere posmrtni ostanki so shranjeni nedaleč od tod: gre za sveto Kateri Tekakwita. Častimo jo zaradi njenega svetega življenja. Vendar ali ne bi mogli pomisliti, da je mogla sveto življenje, ki je bilo zaznamovano z zgledno predanostjo molitvi in delu ter s sposobnostjo, da je s potrpežljivostjo in milino prenašala številne preizkušnje, živeti tudi zaradi nekaterih plemenitih in krepostnih lastnosti, ki jih je podedovala od svoje skupnosti in avtohtonega okolja, v katerem je odraščala?

Te žene lahko pomagajo pri zbliževanju, pri ponovnem tkanju sprave, ki zagotavlja pravice najbolj ranljivih ter zna gledati na zgodovino brez zamer ali pozabe. 

Dve izmed njih, Devica Marija in sveta Kateri, sta od Boga prejeli življenjski načrt in sta, ne da bi kogar koli vprašali, pogumno izrekli svoj »da«. Ti ženi bi lahko osorno odgovorili vsem, ki so nasprotovali temu načrtu; ali pa bi ostali podvrženi tedanjim patriarhalnim normam in se sprijaznili, ne da bi se borili za sanje, ki jima jih je Bog vtisnil v dušo. Nista se odločili za to izbiro, ampak sta s krotkostjo in odločnostjo, s preroškimi besedami in odločnimi dejanji utrli pot in izpolnili to, k čemur sta bili poklicani. Naj blagoslavljata našo skupno pot, posredujeta za nas in za to veliko delo ozdravljenja in sprave, ki je tako všeč Bogu. Iz srca vas blagoslavljam. In prosim vas, da še naprej molite zame.