Lombardi: papeževo potovanje v Kanado je doseglo svoj namen

Andreja Červek – Vatikan

37. apostolsko potovanje v Kanado, ki je potekalo od 24. do 30. julija, je imelo značaj »spokornega romanja«. Po Lombardijevem prepričanju je doseglo svoj namen: »Zdi se mi, da je potovanje zares doseglo svoje cilje, da je bilo pripravljeno zelo usklajeno in poenoteno. Ni bilo razpršeno, imelo je zelo natančno rdečo nit, bilo je dobro pripravljeno.«

Papež je storil vse, kar je bilo treba. Odpravil se je v kraje, da bi »skupaj s staroselskimi ljudstvi in celotno kanadsko družbo prispeval k spravi in zgradil stvarnost harmonije, ki bo lahko tudi v prihodnost gledala na podlagi novih odnosov, ki bodo v celoti spoštovali dostojanstvo in vrednote vseh komponent«, ki so oblikovale Kanado. Papežu je prav tako uspelo »vključiti vso skupnost kanadske Cerkve«.

»Zdi se mi, da je papež resnično opravil pot: pot spokornega priznanja krivde, kar je vedno izhodišče za vsako resnično srečanje z drugimi in z Bogom. In znal je usmeriti to pot k upanju: ni ostal zaprt v priznanju greha, ampak je naredil korak k zavzetosti, ki se je ne živi le prostovoljno, ampak krščansko, z velikim zaupanjem v moč Gospodovega vstajenja in oznanjevanja evangelija,« je za vatikanske medije zatrdil p. Lombardi, ki danes piše za jezuitsko revijo La Civiltà Cattolica.

Pot spokornosti prepletena z upanjem, ki izvira iz vere

Papež je znal svoje govore preplesti s spominom na evangelizacijo Kanade. P. Lombardi je omenil svetega Frančiška de Lavala, ki ga je papež sam kanoniziral, ter izpostavil celotno krščansko izročilo, ki so ga prinesli veliki misijonarji prve dobe in je dobilo konkretno obliko v podobi svete Ane. Sveti oče se je tako »dotaknil srca tradicionalne, ljudske vernosti, ki pa je trdno utemeljena v Cerkvi«. »Skratka, pot spokornosti, ki se nanaša na zlorabe ali nespoštovanje

 avtohtonih ljudstev in na zelo boleče dogodke v rezidenčnih šolah, je bila prepletena z nitjo upanja, ki prihaja ravno iz vere v Kristusa, iz pristnega oznanjevanja evangelija,« je zatrdil p. Lombardi in dodal, da se je to pokazalo tudi v kanadski družbi.

»Imeli smo zelo eksplicitna sklicevanja na temo sekularizacije kanadske družbe, ki je privedla tudi do oslabitve vprašanja, kako se pozitivno in z zaupanjem soočiti s tem pojavom. Spomnilo se je na prizadevanje velikih kanadskih avtorjev iz zadnjega obdobja: Taylorja, enega največjih raziskovalcev sekularizacije in velikega katoličana, ter Lonergana, enega največjih teologov prejšnjega stoletja, ki je temeljito poglobil odnos med oznanjevanjem vere in današnjo kulturo. Zato lahko rečemo, da ima Kanada v zgodovini evangelizacije tako starodavne kot sodobne reference, ki lahko spodbudijo odgovore na današnje težave ali izzive.«

Nenehno se boriti proti zlu

P. Lombardi je dejal, da se moramo »z veliko ponižnostjo in konkretnostjo« zavedati, da je te papeževe »govore, načela, drže« treba nenehno obujati, saj se jih stalno postavlja pod vprašaj in pozablja. »Nikoli se ne smemo slepiti, da smo enkrat za vselej spremenili človekovo srce in da smo ga naredili boljšega od vsakega greha in vsake napake. Papeževo pot, tako kot pot Cerkve in vseh nas, ki želimo slediti Gospodovemu zgledu, je treba začeti vedno znova, resnicoljubno priznati storjene napake in poskušati zaceliti rane, ki se še vedno pojavljajo.«

Po Lombardijevem mnenju je v tem smislu bil zelo ganljiv govor o »vodah, ki ozdravljajo«, ki ga je papež imel ob jezeru svete Ane. »V naši zgodovini se srečujemo tudi z zlom, ki se nenehno pojavlja in na katerega moramo biti opozorjeni, da bi še naprej premagovali njegove posledice in pojave. Verjamem, da nam je papež dal sporočilo poguma, zaupanja in upanja, a tudi to, da ne smemo misliti, da smo težave dokončno rešili. Kdaj bomo vendar na svetu dokončno vzpostavili mir? Vedno obstaja skušnjava spora, sovraštva, vojne in sebičnosti, in temu se moramo nenehno upirati. Tema spoštovanja drugega in da se ne čutimo večvredne od drugih nas mora vedno spremljati. Kanadska družba to v teh letih pogosto doživlja. Primer rezidenčnih šol je točka, ki se dotika pregleda vesti glede spoštovanja drugačne kulture in oblike vzgoje, ki ne sme biti zanikanje, temveč odprtost in vrednotenje.«

Preplesti tradicionalne vrednote in oznanjevanje evangelija

Ob koncu pogovora za vatikanske medije je p. Lombardi spregovoril še o inkulturaciji vere. Kot je dejal, ta tema spremlja Cerkev od drugega vatikanskega koncila dalje ter se nanaša na vse kulture po svetu, v Latinski Ameriki, Aziji, Afriki ... Med potovanjem v Kanado je vprašanje

 inkulturacije bilo povezano z odnosom do avtohtonih kultur in njihovih vrednot. Zadnji papežev govor, namenjen Inuitom, je po Lombardijevem mnenju bil »prava mojstrovina zavzete inkulturacije, kajti papež se je eksplicitno skliceval na temeljni dokument o vrednotah inuitske kulture, ki jih je treba ohraniti v družbi in svetu, ki se spreminja. Povezal jih je z vrednotami evangelija. Prepletel je oznanjevanje evangelija in tradicionalne vrednote, ki so izzvane s sodobnostjo. To je storil predvsem za inuitsko kulturo.«

O inkulturaciji vsi znamo govoriti na splošno. A treba jo je izvajati, kar pomeni, da »je treba resno upoštevati, kaj neka kultura pomeni v vsakdanjem življenju in kako se izraža«. »Kako lahko oznanjevanje evangelija še dodatno ovrednoti to, kar je v tej kulturi, jo morda očisti elementov, ki jih je mogoče in treba preseči, jih pripelje do nadaljnjega zorenja in podelitve v odnosu tudi z drugimi kulturami,« je dejal p. Lombardi. »V družbi, kot je na primer Kanada, ki je zelo bogata z narodi, ki prihajajo s priseljevanjem in temeljijo na  neverjetni raznolikosti, je treba iti do konca in poskušati razumeti vrednost, jo povezati z evangelijem in jo podeliti tako, da se pokaže njena pomembnost v sedanjem kontekstu – na primer z vidika okoljske vzgoje ali ohranjanja vrednot odnosov v družini ali med generacijami,« kar je po Lombardijevih besedah veliko delo, ki ga je treba opraviti.

»Rekel bi,« je še dodal, »da nam je papež dal konkreten zgled. To mora vsakodnevno poglabljati tudi kanadska Cerkev in vsi ljudje, ki živijo v kanadski družbi, katerim se je približal s sodelovanjem, bližino in srčnostjo, ki je navdušila vse in je resnično njegov velik dar.«