Kateheza o papeževem potovanju v Kazahstan: Kazahstan poklican biti država srečanja

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je poudaril, da je Kazahstan poklican biti »država srečanja«, saj je bogat z različnimi etničnimi skupinami, jeziki in kulturami. Z naklonjenostjo je izpostavil, da je Kazahstan zavrnil jedrsko orožje ter sprejel dobre energetske in okoljske politike. Spregovoril pa je tudi o tamkajšnji katoliški skupnosti, ki je sicer zelo majhna, vendar odprta in radostna. Povabljena je k razvijanju odnosov s kristjani drugih veroizpovedi in k bratstvu z vsemi.

Svetopisemski odlomek: Apd 10,34-36

Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega.«

Kateheza: Apostolsko potovanje v Kazahstan

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnji teden sem od torka do četrtka bil v Kazahstanu, prostrani srednjeazijski državi, na sedmem Kongresu voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev. Ponovno se zahvaljujem gospodu predsedniku republike in ostalim oblastem Kazahstana za topel sprejem, ki mi je bil namenjen, in za velikodušen trud, ki je bil vložen v organizacijo. Enako se iz srca zahvaljujem tudi škofom in vsem sodelavcem za veliko delo, ki so ga opravili, in predvsem za veselje, ki so mi ga dali, ko smo se lahko vsi skupaj srečali in se videli.

Kot sem rekel, je bil glavni razlog za potovanje udeležba na Kongresu voditeljev svetovnih in

 tradicionalnih verstev. To pobudo že dvajset let pripravljajo oblasti te države, ki se svetu predstavlja kot kraj srečanja in dialoga, v tem primeru na verski ravni in torej kot protagonistka spodbujanja miru in človeškega bratstva. Šlo je za sedmo izvedbo kongresa, ki ga je država pripravila v tridesetih letih neodvisnosti. To pomeni, da se v središče prizadevanja za izgradnjo sveta, v katerem se poslušamo in spoštujemo v raznolikosti, postavi verstva. To ni relativizem, ampak pomeni poslušanje in spoštovanje. Za to je zaslužna kazahstanska vlada, ki se je osvobodila jarma ateističnega režima in zdaj predlaga pot civilizacije, ki združuje politiko in vero, ne da bi ju zamenjala ali ločila, ter odločno obsoja fundamentalizem in ekstremizem. Gre za uravnotežen in zedinjen položaj.

Kongres je razpravljal in sprejel sklepno izjavo, ki se navezuje na izjavo o človeškem bratstvu, podpisano februarja 2019 v Dubaju. Ta korak naprej mi je všeč razlagati kot sad poti, ki se začne daleč nazaj: seveda mislim na zgodovinsko medversko srečanje za mir, ki ga je leta 1986 v Assisiju sklical sveti Janez Pavel II. – bil je zelo kritiziran s strani ljudi, ki so bili brez daljnosežnega pogleda; mislim na daljnosežni pogled svetega Janeza XXIII. in svetega Pavla VI.; in tudi na velike duše drugih verstev – omenil bom samo Mahatmo Gandhija. Toda kako se ne bi spomnili številnih mučencev, moških in žensk vseh starosti, jezikov in narodov, ki so z življenjem plačali za zvestobo Bogu miru in bratstva? Vemo, da so slovesni trenutki pomembni, vendar pa je vsakodnevno prizadevanje, konkretno pričevanje tisto, ki gradi boljši svet za vse.

Poleg kongresa pa mi je to potovanje omogočilo srečati oblasti Kazahstana in Cerkev, ki živi v tej deželi.

Po obisku predsednika republike, ki se mu ponovno zahvaljujem za prijaznost, smo se napotili v novo koncertno dvorano, kjer sem lahko nagovoril voditelje, predstavnike civilne družbe in diplomatskega zbora. Poudaril sem, da je Kazahstan poklican biti država srečanja: dejansko tam sobiva približno sto petdeset etničnih skupin in govorijo več kot osemdeset jezikov. Ta poklicanost, ki izhaja iz geografskih značilnosti in zgodovine – poklicanost k biti država srečanja, kultur in jezikov –, je bila sprejeta kot pot, ki jo je treba spodbujati in podpirati. Prav tako sem zaželel, da bi se lahko nadaljevala izgradnja vse bolj zrele demokracije, ki se bo znala učinkovito odzivati na potrebe celotne družbe. To je težka naloga, ki zahteva čas, vendar je treba priznati, da je Kazahstan že sprejel zelo pozitivne odločitve, kot sta zavrnitev jedrskega orožja ter sprejetje dobre energetske in okoljske politike. To je bilo pogumno. V času, ko nas je ta tragična vojna pripeljala do tega, da nekateri mislijo na jedrsko orožje, na to norost, ta država že od začetka pravi »ne« jedrskemu orožju.

Kar se tiče Cerkve, sem se zelo razveselil srečanja s skupnostjo zadovoljnih, veselih in navdušenih oseb. Katoličanov je v tej zelo prostrani državi malo. A to stanje, če se ga živi z vero, lahko obrodi evangeljske sadove: predvsem blagor majhnosti, biti kvas, sol in luč ter se zanašati izključno na Gospoda in ne na neko obliko človeške pomembnosti. Poleg tega pa številčno pomanjkanje vabi k razvijanju odnosov s kristjani drugih veroizpovedi in k bratstvu z vsemi. Torej, da, majhna čreda, a odprta, ne zaprta, ne obrambna, odprta in zaupljiva v delovanje Svetega Duha, ki svobodno veje kjer hoče in kakor hoče. Spomnili smo se tudi tistega sivega dela, mučencev; mučencev tega svetega Božjega ljudstva, ki je desetletja trpelo pod ateističnim zatiranjem vse do osvoboditve pred tridesetimi leti; moških in žensk, ki so v dolgem obdobju preganjanja veliko pretrpeli za vero, bili ubiti, mučeni, ujeti zaradi vere.

S to majhno, a radostno čredo smo obhajali evharistijo v Nursultanu na trgu Expo 2017, ki ga obdaja ultra moderna arhitektura. Bil je praznik Svetega Križa. To nas spodbuja k razmisleku: svet, v katerem se napredek in nazadovanje prepletata, Kristusov križ ostane sidro odrešenja: znamenje upanja, ki ne razočara, saj je utemeljeno na ljubezni Boga, ki je usmiljen in zvest. Njemu se zahvaljujemo za to potovanje in molimo, naj obrodi bogate sadove za prihodnost Kazahstana in za življenje Cerkve, ki je romarka na tej zemlji. Hvala.