Kateheza med splošno avdienco namenjena potovanju v DR Kongo in Južni Sudan

Andreja Červek – Vatikan

»Bogu se zahvaljujem, da mi je dovolil opraviti to potovanje, dolgo časa želeno,« je papež dejal na začetku kateheze in dodal, da je šlo za dvoje »sanj«. Obiskati kongovsko ljudstvo, ki je varuh neizmerne dežele, »zelena pljuča Afrike« in skupaj z Amazonijo tudi pljuča sveta. Zemlja je »bogata z viri in okrvavljena z vojnami, ki se nikoli ne končajo, saj je vedno kdo, ki podžiga ogenj«. Druge papeževe sanje pa so bile obiskati južnosudansko ljudstvo in sicer na romanju miru, ki ga je Frančišek opravil skupaj canterburyjskim nadškofom Justinom Welbyjem in generalnim moderatorjem škotske Cerkve Iainom Greenshieldsem. »Šli smo skupaj, da bi pričevali, da imamo možnost in dolžnost sodelovati v različnosti, zlasti če nam je skupna vera v Jezusa Kristusa,« je dejal.

Dovolj je izkoriščanja Afrike!

Prve tri dni je papež bil v Kinšasi, prestolnici Demokratične republike Kongo. Ponovno se je zahvalil državnemu predsedniku in ostalim predstavnikom državnih oblasti za sprejem, ki so mu ga namenili. Med srečanjem v predsedniški palači je državi namenil sporočilo, ki ga je med splošno avdienco takole ubesedil: »Kongo je kakor diamant zaradi svoje narave, zaradi svojih virov, zlasti pa zaradi svojih ljudi. A ta diamant je postal razlog za spore, nasilje in – paradoksalno – za osiromašenje ljudstva. To je dinamika, ki jo vidimo tudi v drugih afriških regijah in ki velja na splošno za afriško celino: kolonizirano, izkoriščeno in oplenjeno celino. Ob vsem tem sem rekel naslednji dve besede. Prva je negativna: dovolj! Dovolj je izkoriščanja Afrike! Druga pa je pozitivna: skupaj. Vsi skupaj, z dostojanstvom in vzajemnim spoštovanjem, skupaj v imenu Kristusa, ki je naše upanje.«

»Ne« nasilju, »da« spravi

V Kinšasi so se poleg svete maše odvijali še  drugi dogodki. Papež je izpostavil predvsem srečanje z žrtvami nasilja na vzhodnem delu Demokratične republike Kongo. To območje je že več let razkosano zaradi vojne med oboroženimi skupinami, ki jih ženejo ekonomski in politični interesi. »Ljudje živijo v strahu in negotovosti, žrtvovani so na oltarju nezakonitih poslov. Slišal sem pretresljiva pričevanja nekaterih žrtev, predvsem žensk, ki so pred križ položile orožja in ostala sredstva smrti. Z njimi sem rekel “ne“ nasilju in vdanosti ter “da“ spravi in upanju,« je dejal sveti oče in pripomnil, da so zelo trpeli in še vedno trpijo.

Spomnil je na srečanje s predstavniki različnih karitativnih ustanov, ki delujejo v državi, se jim zahvalil in jih opogumil. »Njihovo delo z revnimi in za revne ne povzroča hrupa, a dan za dnem daje rast skupnemu dobremu,« pri čemer je poudaril, da je pobude dejavne ljubezni treba vedno podpirati ter poleg pomoči vlagati tudi v razvoj oseb in skupnosti.

Mladi imajo moč za prenovo

Navdušujoč trenutek pa je za papeža bilo srečanje z mladimi Kongovci in katehisti. »Bilo je kot potopitev v sedanjost, ki se je usmerila proti prihodnosti,« ga je opisal sveti oče. »Pomislimo na moč prenove, ki jo lahko prinese ta nova generacija kristjanov, ki jih oblikuje in oživlja veselje evangelija! Pokazal sem jim pet poti: molitev, skupnost, poštenost, odpuščanje in služenje. Naj Gospod prisluhne njihovemu kriku po miru in pravičnosti.«

V kinšaški katedrali je potekalo srečanje z duhovniki, diakoni, posvečenimi osebami in semeniščniki. Kot je dejal, jih je bilo veliko in vsi so mladi, saj so duhovni poklici številni, kar je Božja milost. »Pozval sem jih, naj bodo služabniki ljudstva kot pričevalci Kristusove ljubezni in naj premagujejo tri skušnjave: duhovno povprečnost, posvetno udobje in površinskost.« Po papeževih besedah namreč obstajajo »univerzalne skušnjave za semeniščnike in duhovnike«. Kongovske škofe pa je povabil, naj se pustijo »potolažiti Božji bližini« ter postanejo »preroki za ljudstvo z močjo Božje besede« in znamenja Gospodovega sočutja, bližine in nežnosti.

»Ne« korupciji in orožju, »da« srečanju in dialogu

Papež Frančišek je v nadaljevanju kateheze spregovoril še o drugem delu potovanja, ki se je odvijalo v Jubi, prestolnici Južnega Sudana. Po papeževih besedah je obisk te države, ki je nastala leta 2011, imel zelo poseben značaj, ki ga izraža tudi geslo potovanja: »Molim, da bi bili vsi eno« (prim. Jn 17,21). Šlo je namreč za ekumensko romanje miru, ki ga je Frančišek opravil skupaj z dvema Cerkvama, ki sta že dolgo navzoči v tej deželi, in sicer anglikanska Cerkev in škotska Cerkev. »To je bil cilj poti, ki se je začela pred nekaj leti, ko smo se leta 2019 v Rimu srečali z južnosudanskimi oblastmi in se obvezali, da bomo premagali konflikt in gradili mir,« je pojasnil. »Žal pa proces sprave ni napredoval in novonastali Južni Sudan je žrtev stare logike moči in rivalstva, ki povzroča vojno, nasilje, begunce in notranje razseljene osebe,« pri čemer se je državnemu predsedniku zahvalil za sprejem ter njegovo reševanje tega problema. Izpostavil je, da je treba reči »ne« korupciji in trgovini z orožjem ter »da« srečanju in dialogu. »Le tako bo lahko prišlo do razvoja, ljudje bodo lahko delali v miru, bolniki se bodo zdravili, otroci bodo hodili v šolo.« Sramotno je namreč, da mnoge države, ki jih imenujemo civilizirane, pomagajo Južnemu Sudanu, kar pomeni, da mu pomagajo z orožjem za netenje vojne. In to je sramotno.

Ekumenska molitev

Ekumenski značaj obiska v Južnem Sudanu se je na poseben način pokazal med ekumensko molitvijo, ki jo je papež obhajal skupaj s pripadniki anglikanske in škotske Cerkve. »Skupaj smo poslušali Božjo besedo, skupaj smo izrekli slavilne molitve, prošnje in priprošnje. V izredno konfliktni stvarnosti kot je južnosudanska, je to znamenje temeljnega pomena in ni samoumevno, saj žal obstajajo osebe, ki zlorabljajo Božje ime za upravičevanje nasilja.«

Pomembna vloga žensk

Papež Frančišek je v nadaljevanju spomnil, da je Južni Sudan država z enajst milijoni prebivalcev, od katerih jih je zaradi oboroženih konfliktov dva milijona notranje razseljenih, prav tako dva milijona pa jih je zbežalo v sosednje države. »Zato sem se želel srečati z veliko skupino notranje razseljenih oseb, jim prisluhniti in jim izkazati bližino Cerkve,« je dejal. Cerkve in organizacije krščanskega izvora so prve, ki stojijo ob strani tem ubogim ljudem, ki že leta živijo v taboriščih za razseljene osebe. »Še posebej sem se obrnil na ženske, ki so moč, ki lahko spremeni deželo. Vse pa sem spodbudil, naj so semena novega Južnega Sudana, ki bo brez nasilja, spravljen in miren,« je dodal.

Bog svoje upanje polaga v ponižne

Spomnil je na srečanje s pastirji in posvečenimi osebami južnosudanske krajevne Cerkve, ki jim je spregovoril o Mojzesu kot zgledu poslušnosti Bogu in vztrajnosti v molitvi«, zatem pa še spregovoril o zadnjem dogodku v Južnem Sudanu, kar je bila sveta maša. Kot je dejal, je želel biti »odmev evangelija«, ko je kristjane spodbudil, naj so »sol in luč v tej zelo trpeči deželi«. »Bog svojega upanja ne polaga v velike in mogočne, ampak v male in ponižne,« je dejal in katehezo sklenil s povabilom k molitvi: »Molimo, da bi v Demokratični republiki Kongo in Južnem Sudanu ter po vsej Afriki vzklila semena Božjega kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru.«