Kateheza namenjena prvemu korejskemu duhovniku svetemu Andreju Kimu Taegonu

Andreja Červek – Vatikan

Sveti Andrej Kim Taegon in drugi korejski verniki so po papeževih besedah pokazali, da lahko pričevanje o evangeliju v času preganjanja rodi veliko sadov za vero. Izpostavil je, da nam ta veliki korejski pričevalec lahko pomaga razumeti zelo pomemben vidik apostolske gorečnosti. To je pogum, da se dvignemo, ko pademo. Ne glede na to, kako težka je lahko neka situacija, včasih se celo zdi, da za evangeljsko sporočilo ni prostora, ne smemo odnehati in ne smemo opustiti prizadevanja za tisto, kar je bistveno v našem krščanskem življenju, namreč za evangelizacijo.

Svetopisemski odlomek: Mt 10,24-25.27

Učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem. Za učenca je dovolj, da postane kakor njegov učitelj, in za služabnika, da postane kakor njegov gospodar. Če so hišnega gospodarja imenovali Belcebúl, koliko bolj bodo njegove domače.« Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah.

Kateheza: Pričevalci – sveti Andrej Kim Taegon

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V tej seriji katehez vstopamo v šolo nekaterih svetnikov in svetnic, ki nas kot zgledni pričevalci učijo o apostolski gorečnosti. Spomnimo, da govorimo o apostolski gorečnosti, ki jo moramo imeti za oznanjevanje evangelija.

Velik svetniški zgled vneme za evangelizacijo danes najdemo v zelo oddaljeni deželi oziroma v korejski Cerkvi. Poglejmo mučenca in prvega korejskega duhovnika, svetega Andreja Kima Taegona.  Bil je prvi korejski duhovnik. Ali veste, da so evangelizacijo Koreje opravili laiki? Krščeni laiki so posredovali vero, ker ni bilo duhovnikov, niso jih imeli. Prišli so šele pozneje, zato so prvo evangelizacijo opravili laiki. Ali bi mi bili sposobni kaj takega? Razmislimo o tem, saj je zanimivo. Eden od teh prvih duhovnikov je bil sveti Andrej. Njegovo življenje je bilo in ostaja zgovorno pričevanje o gorečnosti za oznanjevanje evangelija.

Pred približno dvesto leti je bilo korejsko ozemlje prizorišče zelo hudega preganjanja – kristjane so preganjali. Verovati v Jezusa Kristusa je v Koreji takratnega časa pomenilo biti pripravljeni pričevati vse do smrti. Zgled svetega Andreja Kima Taegona lahko razberemo iz dveh konkretnih vidikov njegovega življenja.

Prvi vidik je način, ki ga je moral uporabljati za srečevanje z verniki. Ker je okolje, v katerem se je

 nahajal, bilo zelo ustrahovalno, je bil svetnik prisiljen pristopati h kristjanom na neopazen način in vedno v navzočnosti drugih oseb. Da bi ugotovil krščansko identiteto svojega sogovornika, je sveti Andrej uporabljal naslednje domisleke: najprej je bilo potrebno prepoznavno znamenje, ki je bilo že v naprej dogovorjeno – srečal si se z nekim kristjanom in on je imel to znamenje na obleki ali v roki, zatem pa je skrivaj in s tihim glasom zastavil vprašanje: »Ali si Jezusov učenec?« Ker so pri pogovoru bile navzoče tudi druge osebe, je moral svetnik govoriti s tihim glasom in izgovoriti le nekaj najpomembnejših besed. Za Andreja Kima je bil izraz, ki je povzemal celotno identiteto kristjana, »Kristusov učenec«.

Biti Gospodov učenec dejansko pomeni slediti mu, slediti njegovi poti. Kristjan je torej po svoji naravi nekdo, ki pridiga in pričuje Jezusa. Vsaka krščanska skupnost prejme to identiteto od Svetega Duha in z binkoštmi tudi vsa Cerkev (prim. Ad gentes, 2). Iz tega Duha mi prejmemo gorečnost za evangelizacijo. In četudi okoliščine niso ugodne, kot v primeru Andreja Kima, se ta gorečnost ne spremeni, temveč še bolj pridobi na vrednosti. Sveti Andrej Kim in drugi korejski verniki so pokazali, da lahko pričevanje o evangeliju v času preganjanja rodi veliko sadov za vero.

Oglejmo si sedaj še drugi konkreten primer. Ko je sveti Andrej bil še semeniščnik, je moral najti način, kako naskrivaj sprejemati misijonarje, ki so prihajali iz tujine. To ni bila lahka naloga, saj je takratni režim vsem tujcem strogo prepovedoval vstop na ozemlje. Zato je bilo težko najti duhovnika, ki bi prišel v misijon – misijon so pravili laiki. Enkrat je tako dolgo hodil po snegu, ne da bi jedel, da je izčrpan padel na tla in in bi skoraj izgubil zavest in tam zmrznil. Takrat je nenadoma zaslišal glas: »Vstani, hodi!« Ko je slišal ta glas, se je Andrej prebudil in videl, da ga vodi nekakšna senca.

Ta izkušnja velikega korejskega pričevalca nam pomaga razumeti zelo pomemben vidik apostolske gorečnosti. To je pogum, da se dvignemo, ko pademo. Ali svetniki padejo? Da, od vsega začetka. Pomislite na svetega Petra – storil je velik greh. A imel je moč Božjega usmiljenja in je ponovno vstal. V svetem Andreju prav tako vidimo to moč. Fizično je padel, a je imel moč, da je šel dalje in ponesel evangelij.

Ne glede na to, kako težka je lahko neka situacija, včasih se celo zdi, da za evangeljsko sporočilo ni prostora, ne smemo odnehati in ne smemo opustiti prizadevanja za tisto, kar je bistveno v našem krščanskem življenju, namreč za evangelizacijo.

To je pot. Vsak lahko pomisli: »Kako vendar lahko jaz evangeliziram?« Poglej te velike in pomisli na svojo majhnost. Pomislimo na svojo majhnost: evangelizirati družino, evangelizirati prijatelje, govoriti o Jezusu. A govoriti o Jezusu in evangelizirati s srcem, ki je polno veselja in moči. To pa daje Sveti Duh. Pripravimo se na sprejem Svetega Duha na prihodnje binkošti in ga prosimo za to milost, milost apostolskega poguma, milost evangelizacije, da bi vedno širili Jezusovo sporočilo.