Kateheza: Sv. Kateri Tekakwitha. Z veseljem moliti in služiti

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je sveto Kateri Tekakwitho (1656–1680) opisal kot zgled oznanjevanja evangelija s preprostostjo življenja, ki je v celoti posvečeno molitvi in služenju najslabotnejšim. Njeno življenje nam kaže, da je vsak izziv mogoče premagati, če odpremo svoje srce Jezusu, ki nam podeli potrebno milost. Običajna dela je opravljala na izjemen način in bila popolnoma predana Gospodu.

Svetopisemski odlomek: 1 Tes 5,15-18

»Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Kateheza: Moliti in služiti z veseljem. Kateri Tekakwitha, prva domorodna severnoameriška svetnica

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V nadaljevanju kateheze na temo apostolske gorečnosti in vneme za oznanjevanje evangelija si bomo danes ogledali sveto Kateri Tekakwitho, prvo domorodno žensko Severne Amerike, ki je bila kanonizirana. Rodila se je okoli leta 1656 v vasi v zvezni državi New York in bila hčerka nekrščenega poglavarja Mohavkov in algonkinske krščanske matere, ki je Kateri naučila moliti in peti hvalnice Bogu. Tudi mnogi med nami so bili prvič seznanjeni z Gospodom v družinskem okolju, zlasti s strani naših mater in babic. Tako se začne evangelizacija. Ne pozabimo, da se vera vedno posreduje v dialektu, od mater in babic. Vero je treba posredovati v dialektu in mi smo jo prejeli v dialektu od mater in babic. Evangelizacija se pogosto začne tako: s preprostimi, majhnimi gestami, kot so starši, ki svojim otrokom pomagajo, da se naučijo govoriti z Bogom v molitvi, in jim pripovedujejo o njegovi veliki in usmiljeni ljubezni. Na ta način so bili postavljeni temelji vere za Kateri in pogosto tudi za nas. Ona jih je prejela od mame v dialektu, v dialektu vere.

Ko je bila Kateri stara štiri leta, je njeno ljudstvo prizadela huda epidemija ošpic. Umrla sta oba njena starša in mlajši brat, Kateri pa so ostale brazgotine na obrazu in težave z vidom. Odtlej se je Kateri soočala s številnimi težavami: vsekakor s telesnimi zaradi posledic ošpic, pa tudi z nerazumevanjem, preganjanjem in celo grožnjami s smrtjo, ki jih je doživljala po svojem krstu na velikonočno nedeljo leta 1676. Vse to je Kateri vzbudilo veliko ljubezen do križa, največjega znamenja Kristusove ljubezni, ki se je do konca daroval za nas. Pričevanje za evangelij se ne nanaša le na to, kar je prijetno; prav tako moramo znati s potrpežljivostjo, zaupanjem in upanjem nositi svoje vsakodnevne križe. Potrpežljivost pred težavami in križi. Potrpežljivost je pomembna krepost. Kdor nima potrpežljivosti ni dober kristjan. Potrpežljivost, da prenašamo težave in prenašamo druge, ki so včasih nadležni ali te spravijo v težave. Življenje Kateri Tekakwithe nam kaže, da je vsak izziv mogoče premagati, če odpremo svoje srce Jezusu, ki nam podeli milost, ki jo potrebujemo. Potrpežljivost in srce, ki je odprto za Jezusa, to je recept za dobro življenje.

Po krstu se je Kateri zatekla med Mohavke v jezuitski misijon v bližini Montreala. Tam se je vsako jutro udeleževala maše, čas namenjala adoraciji pred Najsvetejšim zakramentom, molila rožni venec in živela spokorno življenje. Te njene duhovne prakse so naredile velik vtis na vse v misijonu. V Kateri so prepoznali svetost, ki je pritegovala, ker je izvirala iz njene globoke ljubezni do Boga. Za svetost je značilno, da privlači. Bog nas kliče po privlačnosti, kliče nas z željo, da bi nam bil blizu; in ona je čutila to milost božje privlačnosti. Hkrati je otroke v misijonu učila moliti in s stalnim izpolnjevanjem svojih dolžnosti, vključno s skrbjo za bolne in ostarele, dajala zgled ponižnega in ljubečega služenja Bogu in bližnjemu. Vera se vedno izraža v služenju. Vera ni za to, da bi maskirali sebe in svojo dušo, ampak da služimo.

Čeprav so jo spodbujali, naj se poroči, je Kateri želela svoje življenje popolnoma posvetiti Kristusu. Ker ji je bilo onemogočeno vstopiti v posvečeno življenje, je 25. marca 1679 naredila zaobljubo večnega devištva. Njena odločitev razkriva še en vidik apostolske gorečnosti: popolno predanost Gospodu. Seveda niso vsi poklicani, da bi naredili enako zaobljubo kot Kateri. Pa vendar je vsak kristjan vsak dan poklican, da se z nerazdeljenim srcem posveti poklicu in poslanstvu, ki mu ju je zaupal Bog, ter v duhu ljubezni služi Njemu in svojemu bližnjemu.

Dragi bratje in sestre, Katerino življenje je še eno pričevanje o tem, da apostolska gorečnost pomeni tako združitev z Jezusom, ki se hrani z molitvijo in zakramenti, kot tudi željo, da bi z zvestobo svojemu posebnemu poklicu širili lepoto krščanskega sporočila. Njene zadnje besede so prekrasne. Preden je umrla, je rekla: »Jezus, ljubim te.«

Ko črpamo moč od Gospoda, kot je to počela sveta Kateri Tekakwitha, se tudi mi učimo opravljati običajna dela na izjemen način in tako vsak dan rastimo v veri, ljubezni in gorečem pričevanju o Kristusu. Ne pozabimo, vsak med nami je poklican k svetosti, svetosti vsakega dne, svetosti skupnega krščanskega življenja. Vsak med nami ima to poklicanost. Nadaljujmo to pot. Gospod nas ne bo zapustil. Hvala.