Sveti oče: Po zemeljski poti hoditi s pogledom, uprtim v nebo

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče se je na zbrane obrnil »kot brat vernikov v veri v Kristusa in kot brat vseh vas, v imenu skupnega verskega iskanja in pripadnosti istemu človeštvu«. »Človeštvo v svojem verskem hrepenenju lahko primerjamo s skupnostjo popotnikov, ki hodijo po zemlji s pogledom, uprtim v nebo,« je dejal. Nebo v Mongoliji, tako jasno in modro, pa objema prostrano in mogočno zemljo, kar spominja na dve temeljni razsežnosti človeškega življenja: »zemeljsko, ki jo sestavljajo odnosi z drugimi, in nebeško, ki jo sestavlja iskanje Drugega, ki nas presega«. »Mongolija nas spominja na to, da moramo vsi mi, romarji in popotniki, pogled usmeriti navzgor, da bi našli svojo smer na zemeljski poti.«

Izpostavil je, da verske tradicije v svoji izvirnosti in raznolikosti predstavljajo »izreden potencial dobrega, ki služi družbi«. »Če bi odgovorni državniki izbrali pot srečanja in dialoga z drugimi, bi odločilno prispevali k prenehanju konfliktov, ki še vedno prinašajo trpljenje številnim ljudstvom.«

Harmonija in altruizem

Papež je spomnil na zgodovino mongolskega naroda, ki pričuje o sobivanju različnih verskih tradicij. V starodavni prestolnici Mongolskega cesarstva Kharakhorum so se namreč nahajali kraji čaščenja, ki so pripadali različnim verstvom in verovanjem, kar kaže na »hvalevredno harmonijo«. In ravno besedo harmonija je želel izpostaviti sveti oče: »Gre za poseben odnos, ki se ustvarja med različnimi stvarnostmi, ne da bi se eno postavljalo nad drugo in se jih poenotilo, temveč ob spoštovanju razlik in v korist skupnega življenja.« In ravno verniki so po papeževih besedah prvi poklicani, da si prizadevajo za harmonijo vseh.

»Bratje in sestre, po tem, kako dobro ustvariti harmonijo z drugimi romarji na zemlji in kako dobro znamo širiti harmonijo tam, kjer živimo, se meri družbena vrednost naše vernosti. Vsako človeško življenje, še bolj pa vsako verstvo, je namreč treba "meriti" z altruizmom: ne z abstraktnim altruizmom, ampak s konkretnim altruizmom, ki se kaže v iskanju drugega in velikodušnem sodelovanju z drugim. Altruizem gradi harmonijo in tam, kjer je harmonija, so razumevanje, blaginja in lepota. Harmonija je morda najprimernejši sinonim za lepoto. Nasprotno pa zapiranje, enostransko vsiljevanje, fundamentalizem in ideološko vsiljevanje uničujejo bratstvo, podpihujejo napetosti in spodkopavajo mir. Lepota življenja je sad harmonije: je skupna, raste s prijaznostjo, poslušanjem in ponižnostjo.«

Svetu ponuditi to harmonijo

Kot je nadaljeval papež, so »verstva poklicana, da svetu ponudijo to harmonijo, ki je tehnični napredek sam ne more dati, saj s tem, ko meri na zemeljsko, horizontalno razsežnost človeka, tvega, da pozabi na nebo, za katerega smo ustvarjeni«. »Bratje in sestre, danes smo tu skupaj kot ponižni dediči starodavnih šol modrosti. Ko se srečujemo, se zavezujemo, da bomo delili veliko dobrega, ki smo ga prejeli, da bi obogatili človeštvo, ki ga na svoji poti pogosto zmede kratkovidno iskanje dobička in blaginje. Pogosto ni sposobno najti glavne niti: usmerjeno le v zemeljske interese, na koncu uniči samo zemljo, zamenja napredek z nazadovanjem, kar dokazujejo številne krivice, konflikti, okoljsko opustošenje, preganjanje in odmetavanje človeških življenj.«

Papež Frančišek in budistični menih

Mongolija hrani veliko dediščino modrosti

Mongolija, ki se nahaja v osrčju Azije, lahko da velik prispevek, saj »hrani veliko dediščino modrosti, ki so jo pomagale ustvariti tukaj prevladujoča verstva«. Deset elementov te dediščine, ki jih Mongolija lahko ponudi sveti, je papež tudi naštel: dober odnos do tradicije kljub skušnjavam potrošništva; spoštovanje starejših in prednikov; skrb za okolje; vrednost tišine in notranjega življenja, kar je duhovno zdravilo za številne bolezni današnjega sveta; zdrav občutek za varčnost; gostoljubnost; sposobnost upreti se navezanosti na stvari; solidarnost, ki izhaja iz kulture vezi med ljudmi; spoštovanje preprostosti; ter določen eksistencialni pragmatizem, ki je nagnjen k vztrajnemu iskanju dobrega za posameznika in skupnost.

Ger: človeški prostor in odprtost za božansko

Sveti oče se je tudi med tokratnim govorom navezal na tradicionalno mongolsko bivališče ger. Ger je »človeški prostor«: v njem se odvija družinsko življenje, je prostor prijateljskega druženja, srečevanja in pogovora, kjer se tudi ob velikem številu ljudi zna narediti prostor za še enega. Poleg tega je tudi konkretna točka, ki jo je mogoče zlahka prepoznati na prostranstvih mongolske pokrajine; predstavlja upanje za tiste, ki so izgubili pot: kjer je ger, je tudi življenje. Vedno ga je mogoče najti odprtega, pripravljenega sprejeti prijatelja, pa tudi popotnika in celo tujca. To je tudi izkušnja katoliških misijonarjev iz drugih držav, ki so tu sprejeti kot romarji in gostje ter po prstih stopajo v ta kulturni svet, da bi ponudili ponižno pričevanje o evangeliju Jezusa Kristusa.

Poleg človeškega prostora pa ger prikliče tudi »bistveno odprtost za božansko«. Duhovno razsežnost tega bivališča predstavlja njegova odprtost navzgor z eno samo odprtino, skozi katero prihaja svetloba. »Tako notranjost postane velika sončna ura, v kateri se svetloba in senca preganjata ter označujeta ure dneva in noči. V tem je čudovit nauk: občutek minevanja časa prihaja od zgoraj in ne zgolj iz zemeljskega dogajanja. V določenih obdobjih leta žarek, ki prodira od zgoraj, osvetljuje domači oltar in spominja na primarnost duhovnega življenja. Človeško sobivanje, ki poteka v krožnem prostoru, se tako nenehno vrača k svoji vertikalni, transcendentni, duhovni poklicanosti.«

Papež Frančišek ob prihodu na medversko srečanje

Velika odgovornost verstev do človeštva

»Spravljeno in uspevajoče človeštvo, ki ga kot predstavniki različnih verstev pomagamo spodbujati, simbolično predstavlja ta harmonična povezanost in odprtost za transcendentno, v katerem prizadevanje za pravičnost in mir najde navdih in temelj v odnosu z božanskim. Tu je, dragi bratje in sestre, naša odgovornost velika, zlasti v tej zgodovinski uri, saj mora naše vedenje dejansko potrditi nauke, ki jih izpovedujemo; ne sme jim nasprotovati in postati vzrok za pohujšanje. Nobene pomešanosti med vero in nasiljem, med svetim in vsiljenim, med versko potjo in sektaštvom. Naj spomin na preteklo trpljenje – mislim predvsem na budistične skupnosti – daje moč, da temne rane spremenimo v vire svetlobe, nezanesljivost nasilja v modrost življenja, zlo, ki uničuje, v dobro, ki gradi. Tako naj bo tudi z nami, navdušenimi učenci naših duhovnih učiteljev in vestnimi služabniki njihovih naukov, ki smo pripravljeni ponuditi njihovo lepoto tistim, ki jih spremljamo, kot prijateljski sopotniki na poti. Da, kajti v pluralističnih družbah, kot je Mongolija, ki verjamejo v demokratične vrednote, ima vsaka verska ustanova, ki jo civilna oblast ustrezno priznava, dolžnost in predvsem pravico, da ponuja to, kar je in v kar verjame, ob spoštovanju vesti drugih in z namenom večjega dobrega za vse.«

Ekumenski, medverski in kulturni dialog

Sveti oče je poudaril, da želi katoliška Cerkev hoditi ravno na ta način in trdno verjame v ekumenski, medverski in kulturni dialog: »Njena vera temelji na večnem dialogu med Bogom in človeštvom, utelešenem v osebi Jezusa Kristusa. S ponižnostjo in v duhu služenja, ki je vodilo življenje Učitelja, ki ni prišel na svet, da bi se mu služilo, ampak da bi služil (prim. Mr 10,45), Cerkev ponuja prejeti zaklad vsakemu človeku in kulturi ter ostaja v drži odprtosti in poslušanja tega, kar ponujajo druge verske tradicije. Dialog namreč ni nasprotje oznanjevanja: ne izniči razlik, temveč jih pomaga razumeti, ohranja jih v njihovi izvirnosti in jim omogoča, da se soočijo, da bi se odkrito in vzajemno obogatile. Tako lahko v človeštvu, ki so ga blagoslovila nebesa, najdemo ključ za hojo po zemlji. Imamo skupni izvor, ki nam vsem daje enako dostojanstvo, in skupno pot, ki jo lahko prehodimo le skupaj, saj bivamo pod istim nebom, ki nas obdaja in razsvetljuje.«

Upanje je mogoče

»Bratje in sestre, to, da smo danes tukaj, je znamenje, da je upanje mogoče,« je zatrdil papež Frančišek ter dodal, da se v svetu, ki ga razdvajajo spopadi in nesoglasja, to morda zdi utopično: »Pa vendar se največji podvigi začnejo na skrivaj, v skoraj neopaznem obsegu. Veliko drevo se rodi iz majhnega semena, skritega v zemlji. In če se vonj cvetja širi le v smeri vetra, se vonj tistih, ki živijo v skladu s krepostjo, širi v vse smeri.« Sveti oče je zbrane verske voditelje pozval, naj njihova »skupna prizadevanja za dialog in gradnjo boljšega sveta ne bodo zaman«: »Krepimo upanje. Naj molitve, ki jih dvigamo v nebesa, in bratstvo, ki ga živimo na zemlji, hranijo upanje; naj bodo preprosto in verodostojno pričevanje naše vernosti, naše skupne hoje s pogledom, zazrtim v višine, našega bivanja v svetu v harmoniji, kot romarji, poklicani, da za vse varujemo ozračje doma.«