Papež med splošno avdienco: Evangelij ni samo zame, ampak je za vse

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Mt 28,18-20

Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Kateheza: Evangeljsko oznanilo je namenjeno vsem

Dragi bratje in sestre!

Potem ko smo prejšnjič videli, da je krščansko oznanilo veselje, se danes ustavimo pri drugem vidiku: oznanilo je namenjeno vsem. Krščansko oznanilo je veselje za vse. Ko zares srečamo Gospoda Jezusa, čudenje ob tem srečanju prevzame vse naše življenje in hoče, da ga ponesemo onkraj nas samih. On želi, da bi njegov evangelij bil za vse. V njem je namreč moč, ki humanizira, je izpolnitev življenja, ki je namenjena vsem moškim in ženskam, saj se je Kristus rodil, umrl in vstal za vse.

V Evangelii gaudium piše: »Vsi imajo pravico sprejeti evangelij. Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in pripravi zaželeno gostijo. Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak “s privlačnostjo“ (št. 14).« Bratje in sestre, bodimo v službi univerzalnega namena evangelija, ki je za vse; in se odlikujmo po tem, da smo zmožni stopiti iz sebe – da bi oznanjevanje bilo resnično oznanjevanje, moramo izstopiti iz svojega egoizma – in bodimo zmožni tudi prestopiti vse meje. Kristjani se bolj kot v zakristiji zbirajo na cerkvenem dvorišču in gredo “na trge in mestne ulice“ (Lk 14,21). Biti morajo odprti in ekspanzivni, kristjani morajo biti “ekstravertirani“, in ta njihov značaj izhaja iz Jezusa, ki je iz svoje navzočnosti v svetu naredil nenehno hojo, katere cilj je bil doseči vse in se iz nekaterih srečanj celo učiti.

V tem smislu nam evnagelij opisuje presenetljivo srečanje Jezusa z tujko, kanaansko ženo, ki ga prosi, naj ozdravi njeno bolno hčer (prim. Mt 15,21-28). Jezus jo zavrne in pravi, da je bil poslan »le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« in »ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom«.

 A žena z vztrajnostjo, ki je značilna za preproste ljudi, odgovori, da »tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev«. Jezusa odgovor preseneti in ji pravi: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« V tem srečanju je nekaj edinstvenega. Ne samo to, da nekdo spremeni Jezusovo mnenje – gre za žensko, tujko in poganko, ampak Gospod sam najde potrditev, da se njegovo oznanjevanje ne sme omejiti na ljudstvo, kateremu sam pripada, ampak se odpreti za vse.

Sveto pismo nam pravi, da ko Bog kliče osebe in z nekaterimi sklene zavezo, je merilo vedno naslednje: izvoli nekoga, da bi dosegel druge. To je merilo Božjega klica. Vsi Gospodovi prijatelji so doživeli lepoto, a prav tako so izkusili odgovornost in breme tega, da jih je On »izbral«. Pred lastno slabotnostjo ali izgubo svojih varnih gotovosti so izgubili pogum. A morda največja skušnjava je, da se prejeti klic razume kot privilegij. Prosim, poklicanost ni nikoli privilegij. Ne moremo reči, da smo privilegirani v primerjavi z drugimi. Poklicanost je namenjena služenju. Bog nekoga izbere, da bi ljubil vse, da bi prispel do vseh.

Tudi zato, da bi preprečili skušnjavo, da bi krščanstvo poistovetili s kulturo, etnijo ali sistemom. Na ta način bi izgubilo svojo zares katoliško naravo oziroma svojo posebno univerzalno potezo. Ne gre za neko skupinico prvorazrednih izvoljencev. Ne pozabimo: Bog nekoga izbere, da bi ljubil vse. To je obzorje univerzalnosti. Evangelij ni samo zame, ampak je za vse. Tega ne pozabimo. Hvala.