Sveti oče med splošno avdienco o duhovnem boju, ki je del življenja kristjanov

Svetopisemski odlomek: Mt 3, 13-15

Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Duhovni boj

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnji teden smo naredili uvod v temo o grešnih nagnjenjih in vrlinah, kar v ospredje postavlja duhovni boj kristjanov. Duhovno življenje kristjana namreč ni mirno, linearno in brez izzivov. Nasprotno, krščansko življenje zahteva stalen boj, da bi ohranili vero in v sebi obogatili darove vere. Ni naključje, da je prvo maziljenje, ki ga vsak kristjan prejme pri zakramentu krsta – katehumensko maziljenje –, brez vonja in simbolično naznanja, da je življenje boj. Dejansko so v starih časih rokoborce pred tekmovanjem v celoti namazali z oljem, da bi okrepili mišice in tudi da bi se med bojem njihovo telo lažje izmuznilo nasprotnikovemu prijemu. Maziljenje katehumenov takoj jasno pokaže, da kristjanu boj ni prihranjen: tudi njegovo življenje, tako kot življenje vseh, se bo moralo spustivi v areno, kajti življenje pomeni zaporedje preizkušenj in skušnjav.

Znani rek, ki ga pripisujejo svetemu Antonu, prvemu velikemu očetu samostanskega življenja, se glasi takole: »Odstrani skušnjavo in nihče ne bo odrešen.« Svetniki niso ljudje, ki jim je bila skušnjava prihranjena, ampak ljudje, ki se dobro zavedajo, da se v življenju vedno znova

 pojavljajo zapeljevanja zla, ki ga je treba razkrinkati in zavrniti. Vsi mi imamo to izkušnjo, da se ti pojavi neka slaba misel, pojavi se ti želja, da bi nekaj storil ali pa slabo govoril o drugem. Vsi smo skušani in moramo se boriti, da ne bi padli v to skušnjavo. Če kdo med vami nima skušnjave, naj to pove, kajti šlo vi za zares izjemen primer. Vsi imamo skušnjave in vsi se moramo naučiti, kako se odzivati v teh situacijah.

Imamo veliko ljudi, ki se »samo-odvezujejo«, mislijo, da so »v redu«. A nihče med nami ni v redu. Če se kdo tako počuti, sanja, kajti vsak med nami ima mnogo stvari, ki jih je treba popraviti, in zato mora biti pazljiv. Včasih se zgodi, da pri zakramentu sprave rečemo: »Ne spomnim se. Ne vem, če imam grehe.« To je pomanjkanje zavedanja o tem, kaj se dogaja v srcu. Vsi smo grešniki, vsi. Izprašati vest in pogledati vase, nam bo pomagalo. Sicer tvegamo, da bomo živeli v mraku, ker smo se navadili na temo in ne razlikujemo več dobrega od zla. Izak iz Niniv je dejal, da je v Cerkvi tisti, ki prizna svoje grehe in jih obžaluje, večji od tistega, ki oživil mrtvega. Vsi moramo prositi Boga za milost, da bi se prepoznali kot ubogi grešniki, ki potrebujejo spreobrnjenje, in v srcu ohranjati zaupanje, da noben greh ni prevelik za neskončno usmiljenje Boga Očeta. To je uvod v učenje, ki nam ga daje Jezus.

To vidimo že na prvih straneh evangelijev, predvsem ko nam pripovedujejo o Mesijevem krstu v vodah reke Jordan. V tem prizoru je nekaj motečega: zakaj se Jezus podredi takšnemu obredu očiščevanja? On je Bog, je popoln. Katerega greha se mora Jezus kdaj pokesati? Nobenega! Celo Krstnik je ogorčen do te mere, da besedilo pravi: »Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: “Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.“ (Mt 3,15).« Toda Jezus je povsem drugačen Mesija, kot ga je predstavil Janez in kot so si ga predstavljali ljudje: ne uteleša srditega Boga in ne kliče k sodbi, ampak, nasprotno, stoji v vrsti z grešniki. Kako to? Da, Jezus nas spremlja, vse nas grešnike. On ni grešnik, a je med nami. In to je nekaj lepega. Jezus nas nikoli ne pusti samih, nikoli! Tega ne pozabimo. V težkih trenutkih, ko nam na grehih spodrsne, je Jezus ob nas in nam pomaga, da se dvignemo. To nam je v tolažbo. Te gotovosti ne smemo izgubiti. Jezus je ob nas in nam pomaga, nas varuje in po grehu nam pomaga, da vstanemo. Jezus nam vse odpusti. Prišel je, da bi nam odpustil in nas rešil. Edino, kar želi Jezus, je tvoje odprto srce. Nikoli ne pozabi odpustiti. Mi smo tisti, ki velikokrat izgubimo zmožnost, da bi prosili odpuščanje. Ponovno obudimo to sposobnost, da prosimo odpuščanje. Vsak med nami ima veliko stvari, za katere lahko prosi odpuščanje. Vsak naj v sebi razmisli in danes o tem pove Jezusu. Reči Jezusu: »Gospod, ne vem, če je res, a prepričan sem, da se ti ne oddaljiš od mene. Prepričan sem, da mi ti odpuščaš. Gospod, jaz sem grešnik, grešnica, a prosim te, ne oddalji se od mene.« To bi danes bila lepa molitev k Jezusu: »Gospod, ne oddalji se od mene.«

Takoj po krstu pa evangeliji pripovedujejo, da se Jezus umakne v puščavo, kjer ga preizkuša satan. Tudi tukaj se pojavi vprašanje: iz kakšnega razloga mora Božji Sin poznati skušnjavo? Tudi v tem primeru se Jezus pokaže solidaren z našo krhko človeško naravo in postane naš veliki zgled: skušnjave, ki jih prestane in premaga sredi pustega puščavskega kamenja, so prvi poduk, ki ga posreduje našemu življenju kot učencem. Izkusil je to, na kar se moramo vedno pripraviti tudi mi: življenje je sestavljeno iz izzivov, preizkušenj, razpotij, nasprotujočih si pogledov, skritih zapeljevanj, nasprotujočih si glasov. Nekateri glasovi so celo prepričljivi. Dejansko satan Jezusa skuša tako, da se zateče k besedam Svetega pisma. Potrebno je ohraniti notranjo jasnost, da bi izbrali pot, ki resnično vodi k sreči, in si nato prizadevati, da se na poti ne bi ustavili.

Ne pozabimo, da smo vedno razpeti med nasprotnimi skrajnostmi: ponos izziva ponižnost; sovraštvo nasprotuje ljubezni; žalost ovira resnično veselje Duha; otrdelost srca zavrača usmiljenje. Kristjani nenehno hodimo po teh gorskih grebenih. Zato je pomembno razmišljati o grešnih nagnjenjih in krepostih. To nam pomaga premagati nihilistično kulturo, v kateri meja med dobrim in zlim ostaja zabrisana, hkrati pa nas opominja, da lahko človek, za razliko od vseh drugih bitij, vedno preseže samega sebe, se odpre Bogu in hodi proti svetosti.

Duhovni boj nas torej vodi k temu, da si od blizu pogledamo tista grešna nagnjenja, ki nas vklepajo, in se z Božjo milostjo usmerimo k tistim krepostim, ki lahko v nas zacvetijo in v naše življenje prinesejo pomlad Duha.