Kateheza o krepostih: trajno in trdno razpoloženje delati dobro

Andreja Červek – Vatikan

Krepost je dobrina, ki izvira iz počasnega zorenja osebe, dokler ne postane njena notranja lastnost. Če smo pri vsakem dejanju svobodni in poklicani izbirati med dobrim in zlim, je krepost tista, ki nam omogoča stalno nagnjenost do pravilne izbire. Da bi kristjan osvojil krepostno delovanje, mu pri tem pomaga Božja milost. Sveti Duh namreč deluje v naših dušah, da bi jih vodil h krepostnemu življenju, je papež izpostavil pri katehezi, ki jo je sicer prebral Pierlugi Giroli z državnega tajništva. Kot je pojasnil, je še vedno prehlajen.

Svetopisemski odlomek: Flp 4,8-9

»Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte. In Bog miru bo z vami.«

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Krepostno delovanje.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Potem ko smo zaključili predstavitev grešnih nagnjenj, je prišel trenutek da pogledamo simetrično sliko, ki je v nasprotju z izkušnjo zla. Človekovo srce lahko sledi slabim strastem, lahko posluša škodljive skušnjave, preoblečene v mikavna oblačila, lahko pa se vsemu temu tudi upre. Naj bo to še tako naporno, človek je ustvarjen za dobro, ki ga zares izpolni, in v tej umetnosti se lahko tudi izuri, tako da določena razpoloženja v njem ali njej postanejo trajna. Razmišljanje o tej naši čudoviti možnosti predstavlja klasično poglavje moralne filozofije: poglavje o krepostih.

Rimski filozofi so kreposti imenovali virtus, grški pa aretē. Latinski izraz izpostavlja predvsem to, da je krepostna oseba močna, pogumna, sposobna discipline in askeze; izvrševanje vrlin je sad dolgega kaljenja, ki zahteva napor in tudi trpljenje. Grška beseda aretē pa po drugi strani označuje nekaj, kar odlikuje, izstopa, vzbuja občudovanje. Krepostna oseba je torej tista, ki se ne izpridi s popačenjem, ampak je zvesta svoji poklicanosti, v celoti uresniči samo sebe.

Bili bi na napačni poti, če bi mislili, da so svetniki izjeme človeštva, nekakšen ozek krog prvakov, ki živijo onkraj meja naše vrste. Svetniki so v tej perspektivi, ki smo jo pravkar predstavili glede kreposti, v resnici tisti, ki postanejo v polnosti to, kar so, ki uresničujejo poklicanost, lastno vsakemu človeku. Kako srečen bi bil svet, če bi bili pravičnost, spoštovanje, vzajemna dobrohotnost, velikodušnost in upanje skupna normalnost in ne redka anomalija! Zato bi morali v teh dramatičnih časih, ko se pogosto soočamo z najslabšim, kar je v človeku, ponovno odkriti poglavje o krepostnem delovanju in ga vsi udejanjati. V popačenem svetu se moramo spomniti oblike, v katero smo bili oblikovani, Božje podobe, ki je v nas vtisnjena za vedno.

Toda kako lahko opredelimo pojem kreposti? Katekizem katoliške Cerkve nam daje natančno in jedrnato opredelitev: »Krepost je trajno in trdno razpoloženje delati dobro« (KKC 1803). Torej ni improvizirana in nekoliko naključna dobrina, ki bi priložnostno deževala z neba.

Zgodovina nam pripoveduje, da so tudi zločinci v trenutku razsodnosti storili dobra dejanja; ta dejanja so gotovo zapisana v »Božji knjigi«, toda krepost je nekaj drugega. Je dobro, ki izhaja iz počasnega zorenja osebe, dokler ne postane njena notranja lastnost. Krepost je habitus svobode. Če smo pri vsakem dejanju svobodni in poklicani izbirati med dobrim in zlim, je krepost tista, ki nam omogoča stalno nagnjenost k pravilni izbiri.

Če je krepost tako lep dar, se takoj pojavi vprašanje: kako jo je mogoče pridobiti? Odgovor na to vprašanje ni preprost, ampak je zapleten.

Za kristjana je prva pomoč Božja milost. Sveti Duh namreč deluje v nas, krščenih osebah, in deluje v naših dušah, da bi jih vodil h krepostnemu življenju. Koliko kristjanov je prišlo do svetosti s solzami, ko so spoznali, da ne morejo premagati nekaterih svojih slabosti! Toda doživeli so, da je Bog dokončal tisto dobro delo, ki je bilo zanje le osnutek. Milost vedno hodi pred našim moralnim prizadevanjem.

Poleg tega ne smemo nikoli pozabiti bogatega nauka starodavne modrosti, ki nam pravi, da krepost raste in jo je mogoče gojiti. In da bi se to zgodilo, je prvi dar Duha, za katerega je treba prositi, ravno modrost. Človeško bitje ni prosto ozemlje za osvajanje užitkov, čustev, instinktov, strasti, ne da bi lahko kar koli storilo proti tem včasih kaotičnim silam, ki v njem prebivajo. Neprecenljiv dar, ki ga imamo, je miselna odprtost, je modrost, ki se zna učiti iz napak, da bi dobro usmerjala življenje. Potem potrebujemo dobro voljo: sposobnost, da izberemo dobro, da se oblikujemo z urjenjem v askezi in se izogibamo skrajnostim.

Dragi bratje in sestre, tako začenjamo svoje potovanje po krepostih v tem mirnem vesolju, ki je zahtevno, a odločilno za našo srečo.