"Vsi razumemo, da je pravičnost temeljnega pomena za mirno sobivanje v družbi: svet brez zakonov bi bil svet, v katerem je nemogoče živeti, spominjal bi na džunglo. Brez pravičnosti ni miru."

PAPEŽ

Kateheza. Brez pravičnosti ni miru; spodbujati je treba skupno dobro

Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco nadaljeval s ciklom katehez o krepostih. Tokrat je govoril o pravičnosti, ki nas po njegovih besedah vodi k Bogu, hkrati pa je tudi temeljnega pomena za mirno sobivanje v družbi.

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Prg 21,3.7.21

Izvajati pravičnost in pravico
je Gospodu ljubše kot daritev. [...]
Nasilje krivičnih bo pobralo njih same,
ker nočejo izvajati pravice. [...]
Kdor se poganja za pravičnostjo in dobroto,
najde življenje, pravičnost in čas.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Pravičnost

Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč, dober dan!

Prišli smo do druge glavne kreposti: danes bomo govorili o pravičnosti. To je najodličnejša družbena vrlina. Katekizem katoliške Cerkve jo opredeli takole: »Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre« (št. 1807). To je pravičnost. Kadar se omenja pravičnost, se pogosto navaja tudi geslo, ki jo predstavlja: »unicuique suum – to je vsakemu svoje«. Gre za krepost prava, ki skuša pravično urejati odnose med ljudmi.

Alegorično jo predstavlja tehtnica, saj je njen cilj »poravnati račune« med ljudmi, zlasti kadar obstaja nevarnost, da bi prišlo do kakšnega neravnovesja. Njen namen je, da se v družbi z vsakim ravna v skladu z njegovim dostojanstvom. Toda že starodavni učitelji so učili, da so za to potrebne tudi druge krepostne drže kot so dobrohotnost, spoštovanje, hvaležnost, vljudnost, poštenost: kreposti, ki prispevajo k dobremu sobivanju med ljudmi.

Vsi razumemo, da je pravičnost temeljnega pomena za mirno sobivanje v družbi: svet brez zakonov bi bil svet, v katerem je nemogoče živeti, spominjal bi na džunglo. Brez pravičnosti ni miru. Če se pravičnosti ne spoštuje, nastajajo konflikti. Brez pravičnosti se uveljavlja zakon prevlade močnejšega nad šibkejšim in to ni prav.

Vendar pa je pravičnost krepost, ki deluje tako v velikem kot v malem: ne zadeva samo sodnih dvoran, temveč tudi etiko, ki je značilna za naše vsakdanje življenje. Vzpostavlja iskrene odnose z drugimi: uresničuje evangeljsko naročilo, v skladu s katerim mora biti kristjanov »"da" "da", "ne" "ne"; kar je več kot to, je od hudega« (Mt 5,37). Polresnice, pretkani govori, ki skušajo preslepiti bližnjega, molčečnost, ki prikriva resnične namene, niso drže, skladne s pravičnostjo. Pravičen človek je pošten, preprost in odkrit, ne nosi mask, predstavlja se takšen, kakršen je, in govori resnico. Na njegovih ustnicah je pogosto beseda »hvala«: ve, da če si še tako prizadevamo, da bi bili velikodušni, ostajamo vedno dolžniki svojemu bližnjemu. Če ljubimo, je to tudi zato, ker smo bili prvi ljubljeni.

V izročilu lahko najdemo številne opise pravičnega človeka. Poglejmo si nekatere izmed njih. Pravični človek spoštuje zakone in se po njih ravna, saj se zaveda, da so ovira, ki ščiti nemočne pred arogantnostjo mogočnežev. Pravični človek ne skrbi le za svojo lastno blaginjo, ampak želi dobrobit za celotno družbo. Zato ne podleže skušnjavi, da bi mislil samo nase in skrbel za svoje zadeve, pa naj bodo še tako upravičene, kakor da bi bile edina stvar, ki obstaja na svetu. Krepost pravičnosti jasno pokaže – in v srce postavi zahtevo –, da ne more obstajati resnično dobro zame, če ne obstaja tudi dobro za vse.

Zato pravični človek bdi nad svojim vedenjem, da ne bi škodovalo drugim: če se zmoti, se opraviči. Pravični človek se vedno opraviči. V nekaterih primerih gre tako daleč, da žrtvuje osebno dobrino, da bi jo dal na razpolago skupnosti. Želi si urejeno družbo, v kateri so ljudje tisti, ki dajejo sijaj funkcijam, in ne funkcije, ki dajejo sijaj ljudem. Ne prenaša priporočil in ne trguje z uslugami. Ljubi odgovornost ter zgledno živi in spodbuja zakonitost.

Pravični človek se prav tako izogiba škodljivemu vedenju, kot so obrekovanje, krivo priseganje, goljufija, oderuštvo, zasmehovanje, nepoštenost. Pravični drži besedo, vrne, kar si je izposodil, priznava pošteno plačilo vsem delavcem: človek, ki delavcem ne priznava poštenega plačila, ni pravičen: je krivičen.

Nihče od nas ne ve, če so v našem svetu pravični ljudje številni ali tako redki kot dragoceni biseri. Vendar pa so to ljudje, ki tako nase kot na svet, v katerem živijo, pritegujejo milost in blagoslov. Pravični niso moralisti, ki nosijo sodniška oblačila, ampak pošteni ljudje, ki »so lačni in žejni pravičnosti« (prim. Mt 5,6), sanjači, ki v srcu gojijo željo po univerzalnem bratstvu. In te sanje, še posebej danes, vsi zelo potrebujemo. Biti moramo pravični moški in ženske, in to nas bo osrečilo.