Kateheza. Zmernost daje ravnotežje pri uporabi dobrin in tehtanju besed

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Sir 5,2; 6,4; 14,14

Naj te ne zapeljeta tvoja duša in tvoja moč,
da bi krenil za hlepenjem svojega srca. [...]
Hudobno nagnjenje bo pogubilo tistega, ki ga ima,
in ga izročilo v posmehovanje njegovim sovražnikom. [...]
Ne prikrajšaj se za prijeten dan,
naj ne gre mimo tebe delež dobrih želja.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Zmernost

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes bom govoril o četrti in zadnji glavni kreposti: zmernost. Ta krepost ima skupaj z ostalimi tremi krepostmi zelo dolgo zgodovino in ne pripada samo kristjanom. Za Grke je bil cilj udejanjanja kreposti sreča. Filozof Aristotel je napisal svoje najpomembnejše delo o etiki in ga namenil sinu Nikomahu, da bi ga poučil o umetnosti življenja. Zakaj vsi iščemo srečo, vendar pa jo le redki dosežejo? To je vprašanje. Da bi odgovoril na to vprašanje, Aristotel obravnava temo vrlin, med katerimi ima pomembno mesto enkrátea, to je zmernost. Grški izraz dobesedno pomeni »oblast nad samim seboj«. Ta vrlina je torej sposobnost samoobvladanja, umetnost, da se ne pustimo premagati uporniškim strastem, da v red spravimo to, kar Manzoni imenuje »zmešnjava človeškega srca«.

Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je zmernost »nravna krepost, ki brzda privlačnost naslad (ugodja) in daje ravnotežje pri uporabi ustvarjenih dobrin. Zmernost usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in ohranja teženja v mejah dostojnosti in poštenosti. Zmeren človek usmerja svoje čutne želje k dobremu, ohranja zdravo razsodnost ter se ne ravna po svojem poželenju in po svoji moči, da bi sledil pohlepu svojega srca« (št. 1809).

Zmernost je torej, kakor pravi italijanska beseda, krepost prave mere. V vsaki situaciji je potrebno ravnati preudarno, saj so ljudje, ki jih vedno vodi nagon ali vznesenost, navsezadnje nezanesljivi. V svetu, v katerem se veliko ljudi hvali, da govorijo to, kar mislijo, zmerna oseba raje misli to, kar govori. Ali razumete razliko? Ne reči to, kar mi pride na misel, ampak pomisliti, kaj moram reči. Ne daje nepremišljenih obljub, ampak se obveže v tolikšni meri, da jih lahko izpolni.

Tudi glede užitkov zmerna oseba ravna preudarno. Prosti tek impulzov in popolno prepuščanje užitkom se na koncu obrneta proti nam in nas pahneta v stanje naveličanosti. Koliko ljudi, ki so želeli nenasitno poskusiti vse, je ugotovilo, da so izgubili okus za karkoli! Bolje je torej iskati pravo mero: na primer, če želimo ceniti dobro vino, ga je bolje uživati v majhnih požirkih, kot pa ga pogoltniti naenkrat. To vsi poznamo.

Zmerna oseba zna dobro tehtati in odmerjati besede. Razmišlja o tem, kaj reče. Ne dopusti, da trenutek jeze uniči odnose in prijateljstva, ki se jih potem lahko obnovi le s težavo. Zlasti v družinskem življenju, kjer so zavore nižje, vsi tvegamo, da ne brzdamo napetosti, razdraženosti in jeze. Obstaja čas za pogovor in čas za molk, vendar je pri obeh potrebna prava mera. To velja za mnoge stvari, na primer tudi za druženje z drugimi in za to, da smo sami.

Če zna zmerna oseba nadzorovati svojo jezljivost, to še ne pomeni, da jo bomo vedno videli z mirnim in nasmejanim obrazom. Včasih se je treba tudi razburiti, vendar vedno na pravi način. To so besede: prava mera, pravi način. Beseda graje je včasih bolj zdrava od kislega, zamerljivega molka. Zmerna oseba ve, da ni nič bolj neprijetno kot popravljati drugega, vendar pa tudi ve, da je to potrebno: sicer bi dali prosto pot zlu. V določenih primerih zmernemu človeku uspe držati skupaj skrajnosti: zagovarja absolutna načela, se zavzema za vrednote, o katerih se ni mogoče pogajati, hkrati pa zna razumeti ljudi in do njih kaže empatijo.

Dar zmernega človeka je torej ravnovesje, ki je tako dragocena kot redka lastnost. Vse v našem svetu namreč sili v pretiravanje. Zmernost pa se dobro ujema z evangeljskimi držami, kot so majhnost, diskretnost, skritost, krotkost. Kdor je zmeren, ceni spoštovanje drugih, vendar ga ne postavlja za edino merilo vsakega dejanja in vsake besede. Je občutljiv, zna jokati in se tega ne sramuje, vendar se ne smili samemu sebi. Ko je poražen, ponovno vstane; ko zmaga, se zna vrniti v svoje nekdanje skrito življenje. Ne išče aplavzov, vendar pa se zaveda, da potrebuje druge.

Bratje in sestre, ni res, da zmernost naredi človeka sivega in brez veselja, ne. Nasprotno, zaradi nje človek bolje okuša dobrine življenja: druženje za mizo, nežnost nekaterih prijateljstev, domačnost z modrimi ljudmi, čudenje nad lepotami stvarstva. Sreča z zmernostjo je veselje, ki cveti v srcu tistih, ki prepoznajo in cenijo tisto, kar je v življenju najpomembnejše. Prosimo Gospoda, naj nam podari ta dar: dar zrelosti, odraslosti, čustvene zrelosti, družbene zrelosti. Dar zmernosti.