Kateheza o kreposti ljubezni. Ljubiti tudi sovražnike.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je spomnil, da apostol Pavel za ljubezen pravi, da je največja od treh božjih kreposti. Je več kot prijateljstvo, več kot ljubezen v družini, več kot dobrohotnost do drugih ljudi – ljubezen je Božji dar in pomeni, da ljubimo Boga nadvse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe. Z milostjo Svetega Duha in z močjo Kristusove odrešujoče ljubezni lahko ljubimo drug drugega na način, ki presega naša naravna nagnjenja. Krščansko ljubezen živimo tako, da ljubimo uboge, tiste, ki jih nihče ne ljubi in ki nas ne ljubijo, da odpuščamo vsem, ki so nas užalili, in blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo. Papež je spodbudil, naj bomo nosilci krščanske ljubezni do vseh ljudi in pričujemo o svoji ljubezni do Boga z velikodušnostjo in ponižnim služenjem.

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 13,4-7

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Ljubezen.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes bomo govorili o tretji teologalni kreposti, o ljubezni. Je vrh celotne poti, ki smo jo prehodili s katehezami o krepostih. Misel na ljubezen nam takoj razširi srce in misli se podajo k besedam svetega Pavla iz Prvega pisma Korinčanom. Ob koncu te čudovite hvalnice, apostol navede trojico teologalnih kreposti in pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13).

Pavel te besede nameni skupnosti, ki je vse prej kot popolna v bratski ljubezni: kristjani v Korintu so bili precej prepirljivi, obstajale so notranje razprtije, nekateri so mislili, da imajo vedno prav in niso poslušali drugih, ampak so jih imeli za manjvredne. Pavel jih opozarja, da spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje (prim. 1 Kor 8,1). Apostol nato poroča o škandalu, ki se nanaša na trenutek največje združitve krščanske skupnosti, namreč na »Gospodovo večerjo«, evharistično obhajanje: tudi tam so bili razdori in nekateri so celo izkoristili priložnost, da so jedli in pili, pri tem pa izključevali tiste, ki niso imeli ničesar (prim. 1 Kor 11,18-22). To Pavel ostro obsodi: »Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo« (1 Kor 11,20).

Kdo ve, morda v skupnosti v Korintu nihče ni pomislil, da je storil greh, in so se jim te ostre apostolove besede zdele nekoliko nerazumljive. Verjetno so vsi bili prepričani, da so dobri ljudje, in če bi jih kdo vprašal o ljubezni, bi odgovorili, da je ljubezen zanje seveda zelo pomembna vrednota, tako kot prijateljstvo in družina. Tudi danes je ljubezen na ustnicah mnogih influencerjev in v refrenih mnogih pesmi. Veliko se govori o ljubezni, ampak kaj je ljubezen?

»Kaj pa tista druga ljubezen?« se zdi, da Pavel sprašuje kristjane v Korintu. Ne ljubezen, ki se dviga, ampak tista, ki se spušča; ne ljubezen, ki jemlje, ampak tista, ki daje; ne ljubezen, ki se kaže, ampak tista, ki se skriva. Pavla skrbi, da bi v Korintu – kakor tudi danes med nami – prišlo do zmede in da o teologalni kreposti ljubezni, ki prihaja samo od Boga, v resnici ne bi bilo nobene sledi. In četudi vsi z besedami zagotavljajo, da so dobri ljudje, da imajo radi svojo družino in svoje prijatelje, v resnici bolj malo poznajo Božjo ljubezen.

Prvi kristjani so imeli za opredelitev ljubezni na razpolago različne grške besede. Na koncu se je pojavila besed »agape«, ki jo običajno prevajamo kot »ljubezen«. Kajti v resnici so kristjani sposobni vseh ljubezni sveta: tudi oni se zaljubijo, bolj ali manj tako, kot se to zgodi vsakomur. Tudi oni doživljajo naklonjenost, ki se ustvari v prijateljstvu. Tudi oni doživljajo ljubezen do domovine in univerzalno ljubezen do vsega človeštva. A obstaja še večja ljubezen, ljubezen, ki prihaja od Boga in je usmerjena k Bogu, ki nas usposobi, da ljubimo Boga in postanemo njegovi prijatelji, ki nam da moč, da ljubimo bližnjega kot ga ljubi Bog, z željo, da bi delili prijateljstvo z Bogom. Ta ljubezen nas zaradi Kristusa usmeri tja, kamor s človeškega vidika ne bi nikoli šli: to je ljubezen do ubogih, do tistih, ki niso ljubljeni, do tistih, ki nas ne marajo in nam niso hvaležni. To je ljubezen do tistega, ki ga nihče ne bi ljubil; tudi do sovražnika. To je »teologalno«, kar pomeni, da prihaja od Boga, da je delo Svetega Duha v nas.

V govoru na gori Jezus pridiga: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto« (Lk 6,32-33). In sklene: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35). To si zapomnimo: ljubite svoje sovražnike, posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.  Ne pozabimo tega.

S temi besedami se ljubezen razkrije kot teologalna krepost in dobi ime caritas. Takoj se zavemo, da je to težka ljubezen, pravzaprav jo je nemogoče udejanjati, če ne živimo v Bogu. Zaradi naše človeške narave spontano ljubimo tisto, kar je dobro in lepo. V imenu ideala ali velike naklonjenosti smo lahko celo velikodušni in opravljamo junaška dejanja. Toda Božja ljubezen presega ta merila. Krščanska ljubezen sprejema tisto, kar ni ljubljeno, ponuja odpuščanje – kako težko je odpustiti, koliko ljubezni je potrebno za odpuščanje. Krščanska ljubezen blagoslavlja tiste, ki preklinjajo – mi pa smo navajeni, da na žalitev in kletvico odgovorimo z žalitvijo in kletvico. To je tako drzna ljubezen, da se zdi skoraj nemogoča, vendar je edina, ki bo ostala za nami. Ljubezen so »ozka vrata«, skozi katera moramo iti, da bi vstopili v Božje kraljestvo. Kajti ob koncu življenja ne bomo sojeni po ljubezni na splošno, ampak ravno po dejavni ljubezni, caritas, po konkretni ljubezni. Jezus nam pravi: »Resnično, povem vam: kar koli ste storili za enega izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).