Papež Frančišek: Bog se nam približa, da bi se ga dotaknili in da bi se nas dotaknil
Papež Frančišek
Medtem ko gre Jezus v hišo Jaíra, enega od predstojnikov shodnice, ker je bila njegova hčerka težko bolna, se je med potjo neka žena, ki je krvavela, dotaknila njegove obleke in On se je ustavil. Medtem so mu naznanili, da je Jaírjeva hči umrla, toda Jezus se ni ustavil, prišel je do hiše, šel v sobo deklice, jo prijel za roko, jo vzdignil in vrnil v življenje (prim. Mr 5,21-43). Dva čudeža: eden je ozdravljenje in drugi je vstajenje.
Ti dve ozdravljeni sta pripovedovani kot eden dogodek. Oba se zgodita preko fizičnega stika. Žena se je namreč dotaknila Jezusove obleke in Jezus je prijel za roko deklico. Zakaj je tako pomemben ta »dotakniti se«? Ker so imeli ti dve ženski – ena zato, ker je krvavela, druga zato, ker je bila mrtva – za nečisti in zato se ni smelo imeti z njima fizičnega stika. Jezus pa pusti dotakniti se in se ne boji dotakniti. Pred fizičnim ozdravljenjem On postavi v krizo napačno versko pojmovanje, po katerem Bog ločuje tako, da postavi na eno stran čiste in na drugo stran nečiste. Bog namreč ne počne te delitve, ker smo vsi njegovi otroci in nečistost ne prihaja iz jedi, bolezni in še manj iz smrti, ampak nečistost prihaja iz nečistega srca.
Tega se naj bi naučili: zaradi trpljenja telesa in duha, ran duše, stanj, ki nas potrejo in tudi zaradi greha, nas Bog ne oddalji od sebe, se nas ne sramuje, nas ne sodi, ampak nasprotno, se približa, da bi se ga dotaknili in da bi se nas dotaknil. Vedno nas dvigne iz smrti. Vedno nas prime za roko in nam reče: sin, hčerka, vstani! Hodi! (prim. Mr 5,41). Pojdi naprej. »Gospod, grešnik sem!« »Pojdi naprej. Zate sem postal greh, da bi te rešil.« »Ti Gospod nisi grešnik!« »Ne, a sem pretrpel vse posledice greha, da bi te rešil.« To je res lepo.
Vtisnimo si v srce to Jezusovo podobo, ki nam jo je izročil: Bog je nekdo, ki te prime za roko in te dvigne; nekdo, ki pusti, da se ga dotakne tvoja bolečina in se te dotakne, da te ozdravi in ti povrne življenje. On nikogar ne diskriminira, saj ima vse rad.
Vprašajmo se torej: verujemo, da je Bog takšen? Se pustimo dotakniti se Gospodu, njegovi Besedi, njegovi ljubezni? Vstopimo v odnos z brati tako, da jim ponudimo roko, da bi jih dvignili, ali pa se držimo na razdalji in etiketiramo osebe na osnovi naših okusov in naših prednosti? Mi etiketiramo osebe, zato postavljam vprašanje: »Bog, Gospod Jezus etiketira osebe?« Vsak naj si odgovori. Bog etiketira osebe? Jaz, živim nenehno tako, da etiketiram osebe?
Bratje in sestre, glejmo Božje srce, saj potrebujemo Cerkev in družbo, ki ne izključujeta nikogar in nimata nikogar za »nečistega«, da bo vsak z svojo lastno zgodovino sprejet in ljubljen in to brez etiket in predsodkov, ljubljen brez pridevnikov.
Prosimo Sveto Devico, njo, ki je Mati nežnosti, naj posreduje za nas in za ves svet.
