Kateheza: Brez Svetega Duha Cerkev ne more iti naprej, ne more oznanjati

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Lk 1,30-31.34-35

Angel ji je rekel [Mariji]: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.« […] Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.«

Kateheza: »Utelesil se je po Svetem Duhu iz Marije Device«. Kako spočeti in roditi Jezusa

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Z današnjo katehezo vstopamo v drugo obdobje zgodovine zveličanja. Potem ko smo zrli Svetega Duha pri delu stvarjenja, ga bomo nekaj tednov zrli pri delu odrešenja Jezusa Kristusa. Preidimo torej k Novi zavezi in poglejmo o Svetem Duhu v Novi zavezi.
Današnja tema je Sveti Duh pri učlovečenju Besede. V Lukovem evangeliju beremo: »Sveti Duh bo prišel nadte – nad Marijo – in moč Najvišjega te bo obsenčila« (1,35). Evangelist Matej potrdi ta temeljni podatek, ki se nanaša na Marijo in Svetega Duha, ko pravi, da je bila Marija »noseča od Svetega Duha« (1,18).

Cerkev je prepoznala to razodeto dejstvo in ga je zelo zgodaj postavila v središče svoje veroizpovedi. Na ekumenskem koncilu v Carigradu leta 381 – ki je določil opredelil božanskost Svetega Duha –, je ta člen postal del veroizpovedi.
Gre torej za ekumensko dejstvo vere, saj vsi kristjani skupaj izpovedujemo to isto veroizpoved. Katoliška pobožnost iz nje že od nekdaj črpa eno svojih vsakodnevnih molitev, angelovo češčenje.

Ta del veroizpovedi je temelj, ki nam omogoča, da govorimo o Mariji kot Nevesti par excellence, ki je podoba Cerkve. Sveti Leon Veliki je zapisal: »Kakor se je Jezus rodil po Svetem Duhu iz deviške matere, tako tudi Cerkev, svojo deviško nevesto, naredi plodno z življenjskim dihom istega Duha« (Govor 12 o trpljenju, 3,6: PL 54, 356). Ta paralelizem je povzet v dogmatični konstituciji Lumen gentium, ki pravi: »Ne da bi spoznala moža, je Marija v veri in pokorščini po obsenčenju s Svetim Duhom rodila na zemlji samega Božjega Sina. […] Ko Cerkev zre na Marijino skrivnostno svetost in posnema njeno ljubezen ter zvesto izpolnjuje Očetovo voljo, postane po zvesto sprejeti Besedi tudi ona mati; z oznanjevanjem in s krstom namreč rodi za novo in neumrljivo življenje otroke, spočete od Svetega Duha in rojene iz Boga« (št. 63, 64).

Zaključimo s praktičnim razmislekom za naše življenje, ki izhaja iz poudarka, ki ga Sveto pismo daje glagoloma »spočeti« in »roditi«. V Izaijevi prerokbi slišimo: »Glej, devica bo spočela in rodila sina« (7,14); in Angel reče Mariji: »Spočela boš in rodila sina« (Lk 1,31). Marija je najprej spočela in nato rodila Jezusa: najprej ga je sprejela vase, v svoje srce in telo, potem ga je rodila.
To velja za Cerkev: najprej sprejme Božjo besedo, pusti, da ji »spregovori na srce« (prim. Oz 2,16) in »napolni njeno notranjost« (prim. Ezk 3,3), kot pravita dva svetopisemska izraza, nato pa jo rodi s svojim življenjem in oznanjevanjem. Drugo dejanje je neplodno brez prvega.

Tudi Cerkev si spričo nalog, ki presegajo njene moči, spontano zastavlja isto vprašanje: »Kako je to mogoče?« Kako je mogoče oznanjati Jezusa Kristusa in njegovo odrešenje svetu, za katerega se zdi, da išče samo blaginjo? Tudi odgovor je enak kot tedaj: »Prejeli boste moč Svetega Duha.« Brez Svetega Duha Cerkev ne more iti naprej, Cerkev ne raste, Cerkev ne more oznanjati.
Kar se pravi o Cerkvi na splošno, velja tudi za nas, za vsakega, ki je krščen. Vsak izmed nas se v življenju včasih znajde v situacijah, ki presegajo njegove moči, in se sprašuje: »Kako lahko soočim to situacijo?« V takšnih primerih pomaga, če ponovimo sebi to, kar je angel rekel Devici: »Bogu ni nič nemogoče« (Lk 1,37).

Bratje in sestre, tudi mi se torej vsakič znova odpravimo na pot s to tolažilno gotovostjo v srcu: »Bogu ni nič nemogoče«. In če v to verjamemo, bomo delali čudeže. Bogu ni nič nemogoče.