Papež Frančišek: Migranti nas pozivajo, naj gojimo sanje o bratstvu

Papež Frančišek

Vse od začetka svojega svojega pontifikata posvečam posebno pozornost drami migrantov, ki je eno od znamenj časa te zgodovinske dobe. Na svoje prvo apostolsko potovanje sem se odpravil na Lampeduso, ki je simbolični kraj brodolomov in sprejema in tam sem poudaril osrednjo točko tega vprašanja: »Kje je tvoj brat?«, glas njegove krvi vpije k meni, pravi Bog. To vprašanje ni namenjeno drugim, je vprašanje namenjeno meni, tebi, vsakemu izmed nas.«

Drama migrantov namreč vprašuje našo najglobljo identiteto: gre za to, da izberemo, če bomo resnično bratje in sestre ali ne. To sem poudaril na srečanju s škofi in mladimi Sredozemlja v Marseillu 22. septembra 2023: »pred nami je razpotje: na eni strani bratstvo, ki človeški skupnosti daje dobroto; na drugi strani brezbrižnost, ki Sredozemlje pušča okrvavljeno. Nahajamo se pred razpotjem civilizacije. Ali kultura človečnosti in bratstva ali kultura brezbrižnosti, kjer naj se vsak znajde, kot zna«.

V teh letih sem se večkrat srečal z migranti, katerih zgodbe so v sebi zaobjemale zgodbe mnogih drugih: nekatera izmed teh srečanj, na primer z Bentolom in s Patom, so opisana v tej knjigi. Ko sem se srečal z njimi, sem želel poudariti, da so resnično bratje in sestre, in nam pomagajo ponovno odkriti univerzalno bratstvo. Tisti, ki udejanjajo sprejemanje, vedo, da je prijateljstvo z ubogimi odrešujoče, saj prek njih, ljubljenih Jezusovih bratov, doživimo posebno izkušnjo Jezusove ljubezni in ponovno odkrijemo lepoto tega, da smo tudi mi del tega velikega bratstva. To sem poudaril, ko sem se obrnil neposredno na migrante: »Obravnavani ste kot breme, problem, strošek, a ste, nasprotno, dar. Ste pričevanje, kako zna naš milostljivi in usmiljeni Bog preoblikovati zlo in krivico, zaradi katerih trpite, v dobro za vse. Kajti vsakdo izmed vas je lahko most, ki povezuje oddaljena ljudstva, ki omogoča srečanje med različnimi kulturami in verstvi, pot, kako ponovno odkriti našo skupno človeškost«.

Bratstvo je krik: migranti, ki trkajo na naša vrata, nosijo ta krik v sebi; želijo, da bi jih prepoznali kot brate in sestre, da bi hodili skupaj. Pomoč in sprejem nista samo bistveni človekoljubni gesti, temveč tudi gesti, ki dajeta meso bratstvu, ki gradita civilizacijo. Večkrat sem javno izrazil hvaležnost organizaciji Mediterranea Saving Humans in vsem stvarnostim, ki se posvečajo pomoči in sprejemu. Hvaležen sem tudi vernikom, posvečenim osebam in škofom, ki jih na različne načine spremljajo. Cerkev spremlja to pot, saj to narekuje evangelij: Cerkev nima druge možnosti, če ne sledi Jezusu, če ne ljubi, kot ljubi Jezus, izgubi smisel svojega obstoja. Dati meso univerzalnemu bratstvu so sanje, ki nam jih je Bog zaupal od začetka stvarjenja: vsakdo, ki sodeluje pri tem poslanstvu, sodeluje pri Božjih sanjah.

Ena izmed stvarnosti, ki daje meso bratstvu na poseben način, so ljudska gibanja, ki so prav tako omenjena v tej knjigi. Ljudska gibanja sem spoznal, ko sem bil nadškof v Buenos Airesu: v njih sem našel tisto, kar sem pozneje poimenoval »mistika ljudskih gibanj«, to je tisto notranje sočutje, ki postane skupnostno delovanje in privede do tega, da se revni primejo za roke, se organizirajo, se skupaj borijo in skupaj gradijo drugačno družbo. V Buenos Airesu, kjer sem spremljal ljudska gibanja, sem spoznal, da »čeprav so nadležna, čeprav jih nekateri "misleci" ne znajo popredalčkati, je treba pogumno priznati, da brez njih demokracija usiha, postaja nominalizem, formalizem, izgublja ugled, se ne udejanja, saj pušča pred vrati ljudstvo v njegovem vsakdanjem boju za dostojanstvo, za izpolnitev njegove prihodnosti«.

V teh letih sem se udeležil štirih svetovnih srečanj ljudskih gibanj in njihovih regionalnih srečanj ter povabil Cerkev, naj jih spremlja: »Videti Cerkev, ki ima vrata odprta za vse vas, kako se angažira, spremlja in načrtuje v vsaki škofiji, v vsaki Komisiji pravičnost in mir resnično, trajno in predano sodelovanje z ljudskimi gibanji. Vse vas, škofe, duhovnike in laike, vključno s socialnimi organizacijami na mestnih in podeželskih obrobjih, vabim, da poglobite tovrstno srečanje«.

Sanje o bratstvu, za katere nas migranti prosijo, naj jih gojimo, in ki sem jih postavil v središče svojega pontifikata, so Božje sanje in Cerkev jih je vedno spodbujala, močno pa jih je okrepila po drugem vatikanskem koncilu in pontifikatu svetega Janeza XXIII. Predgovor k tej knjigi bi rad sklenil s citiranjem besed njegovega posebnega tajnika, msgr. Lorisa Capovilla, ki sem ga leta 2014 imenoval za kardinala in ki je omenjen v tej knjigi. Ko je 14. oktobra 2015 dopolnil 100 let, se je odločil, da bo praznoval z nekaterimi migranti. Ko je objel enega izmed njih, Issa, ki je prišel iz Malija in je musliman, je izrekel naslednje besede: »Issa, naj te Bog blagoslovi. [...] Obstaja ena sama človeška družina, jaz sem državljan sveta, tako kot ti, dragi Issa. Samo da sem jaz končal svoj tek, ti pa ga začenjaš. Daj svoj prispevek k civilizaciji ljubezni, saj druge ni, ni civilizacije tehnologije, moči ali orožja. Vem, da so mi zelo dragi moji bratje kristjani, vendar so mi enako dragi v isti meri tudi vsi moški in ženske tega sveta. Vesel sem, da sem živel na tem svetu. V spominu celotnega svojega življenja nikoli nisem videl nobene antipatične osebe, domovine, ki mi ne bi bila všeč. Vse v stvarstvu je Božji dar. V vsakem od nas je nekaj dobrega; če je vsak izmed nas dober, sem zadovoljen, če pa ni dober, je še vedno moj brat in ga imam rad. Držim ga za roko in skupaj hodiva proti civilizaciji ljubezni. [...] V občestvu z moškimi in ženskami dobre volje, ki pripadajo vsem narodom, se družim kot prijatelj in čutim, da resnično s prispevkom tisočerih žensk in moških vseh rodov hodimo proti polnejši enosti človeške družine; en Oče, en Odrešenik, ena presveta Mati, en univerzalni Pastir, en pogled, usmerjen proti večnim nebesom.«

Da bi postali sposobni tako ljubiti je prošnja, ki jo namenjam Jezusu za vsakega človeka, ki živi na tem svetu.

Iz Vatikana, 3. julij 2024