Sveti oče med homilijo: Majhnost nas odpira za Gospodovo delovanje

V torek, 10. septembra, popoldan je sveti oče v vzhodnotimorski prestolnici Dili vodil sveto mašo, katere se je udeležilo okoli 600.000 vernikov. Med homilijo je spomnil na nežnost in preprostost otrok in poudaril, da nam je tudi Bog postal blizu tako, da je sam postal otrok: ne samo zato, da bi se temu čudili, ampak da bi se odprli Očetovi ljubezni in se ji pustili preoblikovati. Povabil je, naj se ne bojimo postati majhni pred Bogom in drug pred drugim ter bi podarili svoje življenje za druge.

Homilija papeža Frančiška

»Dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iz 9,5).
To so besede, s katerimi se prerok Izaija v prvem berilu obrača na prebivalce Jeruzalema v času, ko je bilo mesto v razcvetu, vendar pa je bil žal zaznamovan tudi z velikim moralnim propadanjem.

Obstaja veliko bogastva, vendar pa blaginja zaslepi mogočneže, jih slepi, da so samozadostni, da ne potrebujejo Gospoda in zaradi svoje domišljavosti postanejo sebični in nepravični. Zato so kljub mnogim dobrinam revni zapuščeni in lačni, nezvestoba se širi in verska praksa je vse bolj zreducirana zgolj na formalnost. Za zavajajočo fasado sveta, ki je na prvi pogled popoln, se tako skriva resničnost, ki je veliko bolj temna, kruta in okrutna, v kateri je zelo potrebno spreobrnjenje, usmiljenje in ozdravljenje.

Zato prerok svojim someščanom oznanja novo obzorje, ki ga bo Bog odprl pred njimi: prihodnost upanja, prihodnost veselja, kjer bosta zatiranje in vojna za vedno odpravljena (prim. Iz 9,1-4). Vzbudil jim bo veliko luč (prim. v. 1), ki jih bo osvobodila iz teme greha, ki jih zatira; in tega ne bo storil z močjo vojske, orožja in bogastva, ampak z darom sina (prim. v. 5-6).

Zaustavimo se in razmislimo o tej podobi: Bog pošlje svojo luč, ki rešuje, prek daru sina.
V vseh delih sveta je rojstvo otroka svetel trenutek, trenutek veselja in praznovanja, in včasih v nas prebudi tudi dobre sklepe: da bi se prenovili v dobrem, se vrnili k čistosti in preprostosti. Ob novorojenčku se tudi najtrše srce ogreje in napolni z nežnostjo. Krhkost otroka vedno prinaša tako močno sporočilo, da se dotakne tudi najbolj otrdelih src in jim povrne željo po harmoniji in miru. Kar se zgodi ob rojstvu otroka, je čudovito, bratje in sestre!

Bog je blizu prek otroka, Bog postane otrok. Ne samo zato, da bi se čudili in bi bili ganjenji, ampak tudi da bi se odprli Očetovi ljubezni in se ji pustili preoblikovati, da bi lahko ozdravila naše rane, odpravila naša nesoglasja, ponovno vzpostavila red v našem življenju.

Ta resničnost je čudovita na Vzhodnem Timorju, ker je veliko otrok: ste mlada dežela, kjer življenje utripa in vre na vsakem koraku. In prisotnost tolikih mladih in otrok je dar, je velik dar, ki nenehno obnavlja našo energijo in naše življenje. Še bolj pa je znamenje, kajti narediti prostor otrokom, malim, jih sprejeti, skrbeti zanje ter to, da tudi mi postanemo majhni pred Bogom in drug pred drugim, so drže, ki nas odpirajo za Gospodovo delovanje. S tem, ko postanemo otroci, Bogu dopustimo, da deluje v nas.

Danes častimo Marijo kot Kraljico, kot mater Kralja, ki se je hotel roditi majhen, postati naš brat in je prosil za »da« mlade ponižne in krhke mamice (prim. Lk 1,38).
In Marija je to razumela do te mere, da se je odločila, da bo vse življenje ostala majhna, da bo postajala vedno manjša tako, da bo služila, molila, izginjala, da bo naredila prostor Jezusu, tudi kadar jo je to veliko stalo.

Zato se, dragi bratje in drage sestre, ne bojmo postati majhni pred Bogom in drug pred drugim, ne bojmo se izgubiti svojega življenja, podariti svojega časa, spremeniti svojih urnikov in zreducirati tudi svojih načrtov, kadar je to potrebno: ne zato, da bi jih zmanjšali, ampak da bi jih naredili še lepše s podaritvijo sebe in sprejemanjem drugih.

Vse to zelo dobro simbolizirata dva čudovita tradicionalna okrasa te dežele: kaibauk in belak. Oba sta izdelana iz plemenitih kovin. To pomeni, da sta pomembna!
Prvi simbolizira rogove bivola in svetlobo sonca ter se ga postavi visoko: kot okras na čelu, pa tudi na vrhove bivališč. Govori o moči, energiji in toplini ter lahko predstavlja Božjo moč, ki podarja življenje. A ne le to: lega na glavi in na vrhovih hiš nas spominja, da lahko z lučjo Gospodove besede in z močjo njegove milosti tudi mi s svojimi odločitvami in dejanji sodelujemo v velikem načrtu odrešenja.

Drugi, belak, ki se ga nosi na prsih, dopolnjuje prvega. Spominja na nežen sij lune, ki ponoči ponižno odseva svetlobo sonca in vse ovije v svetlo fluorescenco. Govori o miru, rodovitnosti, milini ter simbolizira nežnost matere, ki z delikatnimi odsevi svoje ljubezni stori, da vse, česar se dotakne, zažari z enako svetlobo, kot jo prejme od Boga.
Kaibauk in belak, moč in nežnost Očeta in Matere: tako Gospod razodeva svoje kraljevanje, ki ga tvorita ljubezen in usmiljenje.

Pri tej evharistiji prosimo skupaj, vsak izmed nas, kot ženske in moški, kot Cerkev, kot družba, da bi znali v svetu odsevati močno luč, nežno luč Boga ljubezni; tistega Boga, ki, kot smo molili v psalmu, »iz prahu dvigne slabotnega, iz blata potegne ubogega, da ga posadi med kneze« (Ps 113,7-8).

Photogallery

Fotografije
Torek, 10. september 2024, 13:37