Papež Frančišek pri katehezi o Svetem Duhu in zakramentu zakona

Svetopisemski odlomek: 1 Jn 4,7-8

Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.

Kateheza: »Duh, Božji dar.« Sveti Duh in zakrament zakona.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnjič smo razložili, kaj o Svetem Duhu izrečemo v veroizpovedi. Vendar pa se razmislek Cerkve ni ustavil pri tej kratki izpovedi vere. Nadaljeval se je, tako na Vzhodu kot na Zahodu, z delom velikih očetov in učiteljev. Danes bomo zbrali nekaj drobcev nauka o Svetem Duhu, ki se je razvil v latinskem izročilu, da bi videli, kako osvetljuje celotno krščansko življenje in še posebej zakrament zakona.

Glavni avtor tega nauka je sveti Avguštin, ki je razvil nauk o Svetem Duhu. Izhaja iz razodetja, da »je Bog ljubezen« (1 Jn 4,8). Ljubezen pa predpostavlja tistega, ki ljubi, tistega, ki je ljubljen, in ljubezen samo, ki ju združuje. Oče je v Trojici tisti, ki ljubi, vir in začetek vsega; Sin je tisti, ki je ljubljen, Sveti Duh pa je ljubezen, ki ju združuje. Bog kristjanov je torej »edinstven« Bog, vendar ne samotarski; je enost občestva in ljubezni. V skladu s tem so nekateri predlagali, da Svetega Duha ne bi imenovali edninska »tretja oseba« Trojice, ampak »prva oseba množine«. Z drugimi besedami, On je Mi, božanski Mi Očeta in Sina, vez enosti med različnimi osebami, samo načelo enosti Cerkve, ki je prav »eno telo«, sestavljeno iz več oseb.
 

Kot sem že dejal, bi danes rad z vami razmislil predvsem o tem, kaj ima Sveti Duh povedati družini. Kaj ima Sveti Duh opraviti z zakonsko zvezo? Zelo veliko, morda bistveno. In poskušal bom pojasniti, zakaj. Krščanski zakon je zakrament podarjanja samega sebe, enega drugemu, moškega in ženske. Tako je želel Stvarnik, ko je »ustvaril človeka po svoji podobi [...]: moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27). Človeški par je torej prva in najosnovnejša uresničitev občestva ljubezni, ki je Trojica.

Zakonca bi morala tvoriti tudi prvo osebo množine, torej »mi«. Drug pred drugim sta kot »jaz« in »ti«, pred ostalim svetom, vključno z otroki, pa kot »mi«. Kako lepo je slišati mater, ko svojim otrokom reče: »Tvoj oče in jaz ...«, kot je Marija rekla Jezusu, ko sta ga pri dvanajstih letih našla v templju (prim. Lk 2,48), in očeta, ko reče: »Tvoja mati in jaz«, kot da sta eno. Kako zelo otroci potrebujejo to enost staršev, očeta in mame, in kako zelo trpijo, kadar je ni! Kako zelo trpijo otroci, ko se starša ločita!

Da bi zakon ustrezal tej poklicanosti, potrebuje podporo Njega, ki je Dar, je darovalec par excellence. Tam, kjer vstopi Sveti Duh, se ponovno rodi zmožnost darovanja samega sebe. Nekateri cerkveni očetje so zatrjevali, da je Sveti Duh kot vzajemni dar Očeta in Sina v Trojici tudi razlog za veselje, ki vlada med njima, in se niso bali uporabljati, ko so govorili o njem, podobe gest, ki so lastne zakonskemu življenju, kot sta poljub in objem.

Nihče ne pravi, da je takšna enost lahek cilj, še najmanj pa v današnjem svetu, vendar je to resnica stvari, kot jih je zasnoval Stvarnik, in je zato v njihovi naravi. Seveda se morda zdi, da je lažje in hitreje graditi na pesku kot na skali; toda Jezus nam pove, kakšen je rezultat (prim. Mt 7,24-27). V tem primeru torej prilike sploh ne potrebujemo, saj so posledice zakonov, zgrajenih na pesku, žal vsem vidne, ceno pa plačujejo predvsem otroci. Otroci trpijo zaradi ločitve in pomanjkanja starševske ljubezni. O mnogih zakoncih je treba ponoviti, kar je Marija rekla Jezusu v galilejski Kani: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Sveti Duh pa je tisti, ki na duhovni ravni še naprej dela čudež, ki ga je Jezus storil ob tisti priložnosti, namreč da je vodo navade spremenil v novo veselje do skupnega bivanja. To ni pobožna iluzija: to je tisto, kar je Sveti Duh storil v številnih zakonih, ko sta se zakonca odločila, da ga prikličeta.

Zato ne bi bilo slabo, če bi se poleg pravnih, psiholoških in moralnih informacij poglobila tudi »duhovna« priprava zaročencev na zakon. Italijanski pregovor pravi: »Med ženo in moža ne postavljaj prsta.« Namesto tega obstaja »prst«, ki ga je treba postaviti med ženo in moža, in to je prav »Božji prst«, to je Sveti Duh!