Kateheza. Papež: Evangeljsko veselje izvira iz srečanja z Božjo ljubeznijo.

Svetopisemski odlomek: Flp 4,4-7

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«

Kateheza: Sadovi Svetega Duha. Veselje

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Potem ko sem govoril o posvečujoči milosti in karizmah, bi se danes rad osredotočil na tretjo stvarnost, povezano z delovanjem Svetega Duha. To so sadovi Duha. Sveti Pavel jih našteva v Pismu Galačanom. Zapiše: »Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23).

Za razliko od karizem, ki jih Duh podeljuje za dobro Cerkve komu hoče in kadar hoče, so sadovi Duha rezultat sodelovanja med milostjo in svobodo. Ti sadovi vedno izražajo ustvarjalnost osebe, v kateri »vera deluje po ljubezni« (prim. Gal 5,6), včasih na presenetljiv in vesel način. V Cerkvi ne morejo biti vsi apostoli, preroki, evangelisti; toda vsak brez razlike je lahko in mora biti dobrotljiv, potrpežljiv, ponižen, miroljuben in tako naprej. Vsi moramo biti dobrotljivi, moramo biti potrpežljivi, moramo biti ponižni, biti delavci za mir in ne za vojno.

Med sadovi Duha, ki jih je naštel apostol, bi rad izpostavil enega od njih in spomnil na uvodne besede apostolske spodbude Evangelii gaudium: »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje. V tej apostolski spodbudi se želim obrniti na krščanske vernike, da bi jih povabil k novemu obdobju evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim veseljem« (Evangelii gaudium, 1). Včasih bomo imeli žalostne trenutke, a vedno bo tudi mir. Z Jezusom imamo veselje in mir.

Veselje, ki je sad Duha, ima z vsakim drugim človeškim veseljem skupen občutek polnosti in izpolnjenosti, zaradi katerega si želimo, da bi trajalo večno. Vendar iz izkušnje vemo, da temu ni tako, saj tukaj na zemlji vse hitro mine: mladost, zdravje, moč, blagostanje, prijateljstvo, ljubezen ... Poleg tega, tudi če te stvari ne minejo hitro, po določenem času niso več dovolj ali celo postanejo dolgočasne, saj, kot je sveti Avguštin rekel Bogu: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne spočije v tebi« (Izpovedi, I,1). Srce je nemirno zaradi iskanja lepote, miru, ljubezni, veselja.

Za razliko od vsakega drugega veselja pa se evangeljsko veselje, veselje evangelija, vsak dan obnavlja in postane nalezljivo. »Samo po zaslugi tega srečanja – ali ponovnega srečanja – z Božjo ljubeznijo, se spreminjamo v srečno prijateljstvo, in smo rešeni iz svoje osamljene zavesti in samozadostnosti. [...] Tu je izvir evangeljskega delovanja. Kdor je srečal to ljubezen, ki mu vrača smisel življenja, jo mora posredovati drugim« (Evangelii gaudium, 8). To je dvojna značilnost veselja, ki je sad Svetega Duha: ne le da ni podvrženo neizogibnosti časa, ampak se z deljenjem z drugimi še pomnoži!

Pred petimi stoletji je v Rimu živel svetnik po imenu Filip Neri. V zgodovino se je zapisal kot svetnik veselja. Revnim in zapuščenim otrokom v svojem oratoriju je govoril: »Otroci moji, bodite veseli; ne želim pomislekov ali otožnosti; dovolj mi je, da ne grešite.« In še: »Bodite dobri, če lahko!« Manj znan pa je vir, iz katerega je izviralo njegovo veselje. Sveti Filip Neri je tako ljubil Boga, da se mu je včasih zdelo, da mu bo srce počilo v prsih. Njegovo veselje je bilo v polnem pomenu sad Duha. Svetnik je sodeloval pri jubileju leta 1575, ki ga je obogatil z obiskovanjem sedmih cerkva v Rimu, kar se je ohranilo vse do danes. V tistem času je s svojim veseljem bil pravi evangelizator.

Imel je držo, ki je bila lastna Jezusu, in sicer da je vedno odpuščal, vse je odpuščal. Morda bo kdo pomislil: »Imam ta greh in ne bo mi odpuščeno ...« Dobro poslušajte: Bog vse odpušča, Bog vedno odpušča. To pomeni veselje: da nam Bog odpusti. Duhovnikom in spovednikom vedno pravim: »Vse odpustite, ne sprašujte preveč, ampak odpustite vse, vse in vedno.«

Beseda »evangelij« pomeni vesela novica. Zato je ni mogoče sporočati s kujavim in zamračenim obrazom, ampak z veseljem nekoga, ki je našel skriti zaklad in dragoceni biser. Spomnimo se spodbude, ki jo je sveti Pavel namenil vernikom Cerkve v Filipih, zdaj pa jo namenja nam: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem« (Flp 4,4-5).

Dragi bratje in sestre, bodite radostni z Jezusovim veseljem v svojem srcu.