Jubilej. Sveti oče: Rim, mesto sprejemanja in bratstva, različnosti in dialoga
Papež Frančišek: Jubilej, priložnost za srečanje z Bogom in bližnjim
V zgodovini izraelskega ljudstva je v vsaki vasi odmeval zvok ovnovega roga, imenovanega yobel, iz katerega izvira izraz jubilej, ki je naznanjal začetek posebnega leta v skladu z določili Mojzesove postave (prim. 3 Mz 25).
Jubilejno leto je bilo čas odkupitve in preporoda, ki so ga narekovale nekatere odločitve z močnim simboličnim značajem, ki so še danes izjemno pomembne: počitek od obdelovanja zemlje, kar naj bi nas opomnilo, da je nihče ne poseduje in ne more izkoriščati, saj pripada Bogu, ki nam jo je ponudil kot dar, in zato ga je treba varovati; odpust dolgov, katerega namen je bil ciklično, torej vsakih 50 let, ponovno vzpostaviti družbeno pravičnost proti neenakostim; osvoboditev sužnjev, da bi gojili sanje o človeški skupnosti brez prevar in diskriminacije, bolj podobni ljudstvu v eksodusu, ki ga je Bog izbral kot eno družino na poti.
Jezus na začetku svojega oznanjevanja, v sinagogi v Nazaretu, prevzame to judovsko obzorje jubileja ter mu da nov in končni smisel: on sam je obličje Boga, ki je prišel na zemljo za bi odkupil uboge in osvobodil jetnike, da bi pokazal Očetovo sočutje do vseh, ki so ranjeni, padli ali brez upanja.
Jezus namreč prihaja, da bi človeka osvobodil od vsakega suženjstva, slepim odprl oči, zatirane pustil na prostost (prim. Lk 4,18-19). V tem mesijanskem programu se jubilej razširi in zaobjame vse oblike zatiranja človeškega življenja ter tako postane milostna priložnost za osvoboditev tistih, ki se nahajajo v ječi greha, vdanosti in obupa; za ozdravitev vsake notranje slepote, ki nam onemogoča, da bi srečali Boga in videli bližnjega; za ponovno obuditev veselja ob srečanju z Gospodom, da bi tako lahko nadaljevali življenjsko pot v znamenju upanja.
V tem duhu od leta 1300, ko je papež Bonifacij VIII. izdal bulo, milijoni romarjev prihajajo v Rim in s svojim zunanjim romanjem izražajo željo po notranji prenovi, da bi upanje evangelija ponovno zajelo in podprlo njihovo vsakdanje življenje, tudi v stiskah in naporih. Vsi namreč v svojih srcih nosijo neusahljivo žejo po sreči in izpolnjenem življenju ter pred nepredvidljivo prihodnostjo gojijo upanje, da ne bi podlegli nezaupanju, skepticizmu in smrti. In Kristus, naše upanje, prihaja naproti plamenu tega hrepenenja, ki prebiva v nas, in nas vabi, da ponovno odkrijemo veselje srečanja z njim, ki spreminja in prenavlja bivanje. Zato je jasno, da »je krščansko življenje pot, na kateri so potrebni tudi močni trenutki, ki hranijo in utrjujejo upanje, tega nenadomestljivega spremljevalca, ki omogoči zagledati cilj: srečanje z Gospodom Jezusom« (Bula Upanje ne osramoti, 5).
Ta močan trenutek predstavlja jubilej. Sveta vrata, ki se odprejo na božično noč, so povabilo k prehodu, k velikonočni prenovi, k vstopu v novo življenje, ki nam ga ponuja srečanje s Kristusom. In ponovno bo Rim tisto mesto, ki bo sprejelo številne romarje z različnih koncev sveta, kot se je to zgodilo leta 1300 ob prvem jubileju katoliške Cerkve. Takrat je veliko romarjev prišlo s severa in, kot pravi Dante Alighieri, so ob prihodu na hrib Monte Mario lahko občudovali veličastni pogled na večno mesto, po katerem so hrepeneli; drugi, ki so prišli z juga, so z majhnimi čolni pripluli po Tiberi. Želja, da bi prišli do svetih vrat in prestopili njihov prag, je bila pri vseh velika. Podobno se je ob vsakem jubileju korak romarjev srečal z lepoto mesta Rim.
Priprave na jubilej so velike: izredni ukrepi za izboljšanje cestnih povezav, večja funkcionalnost javnega prevoza, obnova spomenikov in na splošno posodobitev mesta. Pa vendar, čeprav je pomembno, da je mesto pripravljeno z vidika mestnega prostora, ne pozabimo, da jubilej daje Rimu posebno poslanstvo: biti prijazen in gostoljuben prostor za vse, laboratorij širjenja različnosti in dialoga med več stranmi, večkulturna delavnica, ki kot v mozaiku združuje različne barve sveta. Tako bo lahko postalo mesto z večnim dihom, ki je ukoreninjeno v slavni preteklosti, a obenem obljublja, da bo gradilo prihodnost: prihodnost brez ovir, brez zidov diskriminacije in nezaupanja.
To so sanje, ki jih je treba gojiti: mesto Rim bo vsemu svetu pokazalo posebno lepoto krščanske zgodovine, ki ga je oblikovala in ki se ne odlikuje le po sijaju umetnosti, ampak tudi in predvsem po preroštvu sprejemanja in bratstva.
V vsakem srcu in po vseh ulicah tega mesta naj torej veselo zazveni pesem: »Rim, nesmrten z mučenci in svetniki ... sila in strah ne bosta zmagala, ampak bosta vladali Resnica in Ljubezen« (Papeška himna).
