Kateheza med splošno avdienco o Svetem Duhu in evangelizaciji

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 2,1.4-5

»Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, […] moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.«

Kateheza: Oznanjati evangelij v Svetem Duhu. Sveti Duh in evangelizacija

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Potem ko smo razmišljali o posvečujočem in karizmatičnem delovanju Svetega Duha, to katehezo posvečamo evangelizacijskemu delovanju Svetega Duha, tj. njegovi vlogi pri oznanjevanju Cerkve.

Prvo Petrovo pismo opredeljuje apostole kot »tiste, ki so po Svetem Duhu oznanjali evangelij« (prim. 1 Pt 1,12). V tem izrazu najdemo dva konstitutivna elementa krščanskega pridiganja: njegovo vsebino, ki je evangelij, in njegovo sredstvo, ki je Sveti Duh.  Povejmo nekaj o enem in drugem.

V Novi zavezi ima beseda »evangelij« dva glavna pomena. Lahko se nanaša na katerega koli od štirih kanoničnih evangelijev: Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega, in v tem pomenu evangelij pomeni dobro novico, ki jo je Jezus oznanjal med svojim zemeljskim življenjem. Po veliki noči pa beseda evangelij dobi nov pomen dobre novice o Jezusu, in sicer o velikonočni skrivnosti Gospodove smrti in vstajenja. To apostol imenuje »evangelij«, ko zapiše: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku« (Rim 1,16).

Jezusovo oznanjevanje in pozneje oznanjevanje apostolov vsebuje tudi vse moralne dolžnosti, ki izhajajo iz evangelija, od desetih zapovedi do nove zapovedi ljubezni. Toda če ne želimo ponovno zapasti v zmoto, da bi postavo postavili pred milost in dela pred vero – kar je apostol Pavel obsodil –, moramo vedno znova izhajati iz oznanila o tem, kaj je Kristus storil za nas. Zato sem v apostolski spodbudi Evangelii gaudium tako zelo vztrajal pri prvem od obeh, to je pri »kerigmi« ali oznanilu, od katerega je odvisna vsaka moralna uporaba.

»V katehezi ima bistveno vlogo prvo oznanilo ali kerigma, ki mora biti središče evangelizacijske dejavnosti in vsakega prizadevanja za cerkveno prenovo. Ko to oznanilo imenujemo “prvo”, to ne pomeni, da je na začetku in ga potem pozabimo ali nadomestimo z drugimi vsebinami, ki ga presegajo. “Prvo” je v kvalitetnem smislu, ker je poglavitno oznanilo, ki ga moramo vedno znova na različne načine slišati na novo in ga vedno znova oznanjati v eni ali drugi obliki v teku kateheze na vseh njenih stopnjah in v vseh trenutkih. Ne smemo misliti, da se kerigma v katehezi pozneje opusti v prid domnevni »solidni« formaciji. Ni ničesar trdnejšega, globljega, varnejšega, bolj konsistentnega in modrejšega kakor to oznanilo« (Evangelii gaudium, 164-165).

Do zdaj smo pogledali vsebino krščanskega oznanjevanja. Vendar pa moramo upoštevati tudi sredstvo oznanjevanja. Evangelij je treba oznanjati »po Svetem Duhu« (1 Pt 1,12). Cerkev mora storiti natanko to, kar je Jezus povedal na začetku svojega javnega delovanja: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). Pridigati z maziljenjem Svetega Duha pomeni poleg idej in nauka posredovati tudi življenje in prepričanje naše vere. Pomeni, da se ne zanašamo na prepričevalne besede modrosti, temveč na Duha in njegovo moč (prim. 1 Kor 2,4), kot je zapisal sveti Pavel.

Lahko bi ugovarjali, da je to lahko reči. Toda kako to uresničiti, če to ni odvisno od nas, ampak od prihoda Svetega Duha? Pravzaprav je od nas odvisna ena stvar, oziroma dve, ki ju bom na kratko omenil. Prva je molitev. Sveti Duh prihaja na tiste, ki molijo, kajti nebeški Oče »daje Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13), zlasti če ga prosijo za oznanjevanje evangelija njegovega Sina! Gorje oznanjevalcem, ki ne molijo! Tako lahko postanejo to, kar apostol imenuje »brneči bron in zveneče cimbale« (prim. 1 Kor 13,1).

Prva stvar, ki je odvisna od nas, je molitev, da bi prišel Sveti Duh. Druga stvar pa je, da ne oznanjamo sebe, ampak Gospoda Jezusa (prim. 2 Kor 4,5).

To se nanaša na pridiganje. Včasih so pridige dolge, 20 minut, 30 minut. Prosim vas, pridigarji morajo pridigati idejo, občutenje in povabilo k delovanju. Po osmih minutah pridiga zbledi in se je ne razume. In to pravim pridigarjem. Včasih vidimo moške, ki ob začetku pridige odidejo ven pokadit cigareto in se potem vrnejo. Prosim vas, pridiga mora biti neka ideja, občutenje in predlog za delovanje. Nikoli naj ni daljša od desetih minut. To je zelo pomembno.

Druga stvar je, da ne oznanjamo sebe, ampak Gospoda. Ob tem se ni treba ustavljati, saj vsak, ki se ukvarja z evangelizacijo, dobro ve, kaj v praksi pomeni ne oznanjati sebe. Omejil se bom na posebno uporabo te zahteve. Ne oznanjati samega sebe pomeni tudi, da ne dajemo vedno prednosti pastoralnim pobudam, ki jih spodbujamo mi in so povezane z našim lastnim imenom, ampak – če je treba – z veseljem sodelujemo pri pobudah skupnosti ali pa pri tistih, ki smo jih sprejeli v pokorščini.

Sveti Duh naj nam pomaga, nas spremlja in Cerkev uči, da bo na ta način oznanjala evangelij moškim in ženskam tega časa!