Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

Andreja Červek – Vatikan

Med apostolskim potovanjem v Bolivijo leta 2015 je papež Frančišek izrazil upanje, da bi za to deželo, »kjer so izkoriščanje, pohlep, različni egoizmi in sektantski pogledi« zamračili zgodovino, danes lahko prišel »čas integracije«. Na sinodi o Amazoniji, ki od 6. oktobra poteka v Vatikanu, je Alfredo Gualberti Calandrina, nadškof v najbolj naseljenem bolivijskem mestu Santa Cruz de la Sierra, poudaril prizadevanje Cerkve v korist dialoga med staroselskim prebivalstvom in tudi njen prispevek k večjemu zavedanju javnosti o izkoriščanju in zlorabah, ki jih doživljajo tako delavci kot zemlja.

Bratsko vzdušje v sinodalni dvorani

Nadškof Gualberti Calandrina, ki je eden od štirih članov komisije za pripravo sklepnega dokumenta, je za Radio Vatikan spregovoril o svojem doživljanju škofovskega zasedanja. Vzdušje v sinodalni dvorani je bratsko, čeprav obstajajo različni pogledi. Predvsem pa obstaja želja, da bi se odgovorilo na izzive, ki jih predstavljata evangelizacija v Amazoniji ter okoljska in socialna situacija Amazonije. »Zelo resen problem regije ostajajo velika multinacionalna podjetja, ki pogosto s soglasjem lokalnih oblasti izkoriščajo amazonski teritorij na popolnoma pretiran način in brez nikakršnega kriterija, s tem pa povzročajo veliko škodo zemlji, še posebej pa staroselskih ljudstvom, ki tam živijo,« zatrjuje Gualberti Calandrina. Želja je, da bi se dalo nov odgovor, ki bi oblikoval zavest med svetovnim javnim mnenjem, svetovnimi organi in predvsem državami, da bi se tako lahko ustavilo omenjeni problem.

Politično povzročeni premiki prebivalstva

V škofiji Santa Cruz de la Sierra je ta problematika konkretno vidna. Kot pojasni Gualberti Calandrina, je namen razširiti kmetijske površine. »V Boliviji je letos bil podpisan sporazum med vlado in Kitajsko o izvozu milijon kvintalov mesa na leto. Podjetja zato potrebujejo več zemlje, da bi lahko povečale pridelavo hrane za živali. In tako se podira drevesa in povzroča požige.« Od sredine avgusta do konca septembra je bilo v Boliviji požganih štiri milijone hektarjev, kar je 42 tisoč kvadratnih kilometrov površine. »In vse to iz ekonomskih in tudi političnih razlogov,« opozarja nadškof. »Celotno prebivalstvo se z visokih planot preseljuje na vzhod Bolivije. Ne zaradi oblikovanja naselij, ampak zaradi politične propagande.«

Cerkev mora pomagati k zavedanju o problematiki

Kakšna je torej vloga Cerkve pri tem problemu, ki je ekonomske, družbene in politične narave? Po nadškofovih besedah je edina vloga »oblikovati zavest«: »Naš glas mora biti glas obsodbe, preroški glas, ki ljudem pomaga razmišljati in se zavedati vsega tega. A prav tako glas miru, kajti ti premiki celotne populacije, ki prihaja v amazonka območja, povzroča konflikte s staroselskim prebivalstvom, ki tam živi, ter povzroča vedno večje napetosti. Že sicer je včasih težko sobivanje ljudstva enega območja z drugim. Sedaj pa srečanje med andskimi staroselskimi skupinami in amazonskimi staroselskimi skupinami, ki pripadajo popolnoma različnim kulturam, povzroča močan konflikt, mi pa se mu moramo poskusiti izogniti. Ponavljam, to so premiki prebivalstva, sproženi samo iz političnih motivov.«

Cerkev mora biti misijonarska

O novem obrazu Cerkve v Amazoniji nadškof Gualberti Calandrina pove, da evangelizacija mora biti radikalnejša. Razmišljati je treba o novem načinu, kako biti Cerkev. »Potrebna je Cerkev, ki je bolj skupnostna, bolj evangeljska in zatorej tudi bolj revna. Cerkev, kjer je središče Božje besede in evharistije zares konkretno dejstvo. Mislim, da če začnemo tukaj, se bo zatem lahko soočilo z vsemi ostalimi problemi, kot so nove službe in potreba po večji pastorali stalne prisotnosti in ne občasnega obiskovanja.« A pri tem je treba biti konkreten: »Res je, da obstajajo razkropljene skupnosti, kjer duhovniki ne stanujejo. V teh primerih bi lahko natančnejša in bolj strukturirana potujoča pastorala dala dobre rezultate. To je eden od konkretnih odgovorov, ki prihajajo od zunaj. Verjamem pa, da se moramo predvsem spreobrniti.« Gualberti Calandrina spomni, da so v Latinski Ameriki bile pomembne konference škofov, v Medelinu, Puebli, San Domingu in Aparecidi, ki so pokazale ravno to pot. »Vidim pa, da smo še vedno daleč od tega, da bi jih v polnosti osvojili. V tem preoblikovanju, v tem spreobrnjenju v nov način biti Cerkev, pa je potreben predvsem misijonarski pečat: biti moramo Cerkev, hi gre ven in gre v srečanje konkretnim stvarnostim, konkretnim osebam in konkretnim ljudstvom.«

Vzpostaviti male osnovne skupnosti

O osebnih pričakovanjih na sinodi je bolivijski nadškof Gualberti Calandrina pravi, da bi mu bilo všeč, če bi se ponovno govorilo o malih osnovnih cerkvenih skupnostih. »Latinska Amerika je imela zelo močno izkušnjo s takšnimi skupnostmi, ki pa so zatem, zaradi storjenih napak in ker se jih ni konkretno spremljalo, postale politizirane ali bolje 'strankanizirane', in to je prekinilo pot.« Gualberti Calandrina pa ravno v teh malih skupnostih vidi novo cerkveno osnovo: »Ne več velika župnija, ampak male skupnosti, kjer ljudje živijo občestvo, solidarnost, vero. Kjer je tudi družbeno delo del lastne vere. Mislim, da bi se lahko ponovno vzpostavilo osnovne skupnosti, a s prizadevnim spremljanjem in temeljitim razumevanjem njihovega duha. Župnija bi tako postala vmesna stopnja cerkvene organizacije in ne več osnovna raven. Spremenila bi se torej tudi vloga duhovnika, ki bi bil zadolžen za koordinacijo občestva različnih skupnosti. v škofiji pa bi škof prevzel službo koordinatorja vsega na višji ravni.«