Izšel je Instrumentum Laboris za zasedanje o sinodalni Cerkvi oktobra 2023

Andreja Červek – Vatikan

Instrumentum Laboris je del sinodalnega procesa 16. generalnega zasedanja škofovske sinode na temo »Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo«, ki se je začel leta 2021 in se bo sklenil leta 2024. Z njegovo objavo se zaključuje prva faza sinode ter se začenja druga, ki bo sestavljena iz dveh zasedanj (oktobra 2023 in oktobra 2024). Instrumentum Laboris obsega vse gradivo, ki je bilo do sedaj zbrano na lokalni in celinski ravni, predvsem pa sklepne dokumente celinskih zasedanj.

 »Iz prve faze izhaja zavedanje,« piše na začetku dokumenta, »da je treba krajevno Cerkev jemati kot privilegirano referenčno točko, v kolikor gre za teološki prostor, kjer krščeni konkretno doživljajo skupno hojo. To pa ne vodi v umikanje vase: nobena krajevna Cerkev namreč ne more živeti zunaj odnosov, ki jo povezujejo z vsemi drugimi, tudi s Cerkvijo v Rimu, ki ji je zaupana služba edinosti po službi njenega pastirja, ki je celotno Cerkev sklical na sinodo.«

Kard. Grech: Vsi smo soavtorji

Besedilo dokumenta je »sad sinodalnega procesa, ki je vključil celotno Cerkev in vse v Cerkvi z vidika izpopolnitve škofovske sinode iz dogodka v proces, kot to želi papež Frančišek«, je med predstavitvijo dejal kardinal Mario Grech, generalni tajnik škofovske sinode. Instrumentum Laboris je dokument, v katerem najdemo glas vseh: svetega Božjega ljudstva, pastirjev in papeža, je zatrdil kardinal Grech ter dodal, da »Instrumentum Laboris ni dokument Svetega sedeža, ampak celotne Cerkve. Ni dokument napisan za mizo. Je dokument, katerega soavtorji so vsi, vsak tistega dela, ki ga je poklican opravljati v Cerkvi in v poslušnosti Duhu.«

Prepoznati situacije, s katerimi se spoprijemajo krajevne Cerkve

Kot beremo v uvodnem delu Instrumentum Laboris, je dosedanja pot, zlasti celinska faza, omogočila, da so se prepoznale posebne situacije, s katerimi se Cerkev srečuje v različnih delih

 sveta.

Navedene so vojne, ki terjajo obnovljeno zavzemanje za vzpostavitev pravičnega miru; grožnja, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, kar posledično zahteva skrb za skupni dom; ekonomski sistem, ki ustvarja izkoriščanje, neenakost in odmetavanje; pritisk kulturnega kolonializma, ki uničuje manjšine; preganjanja; izseljevanje, ki postopoma prazni skupnosti in ogroža njihovo preživetje; naraščajoči kulturni pluralizem; izkušnje krščanskih skupnosti, ki predstavljajo razpršene manjšine v državi, v kateri živijo; sekularizacija, za katero se zdi, da je versko izkustvo nepomembno, vendar ne neha hrepeneti po evangelijski blagovesti.

V mnogih regijah so »Cerkve močno prizadete zaradi krize zlorab«: spolnih zlorab, zlorab moči in vesti, gospodarskih in institucionalnih zlorab. Gre za »odprte rane, katerih posledice še niso bile v celoti odpravljene«. Izpostavljena je »prošnja za odpuščanje«, ki jo Cerkev mora nameniti žrtvam trpljenja zaradi zlorab, prav tako pa se mora »še bolj zavzeti za  spreobrnjenje in reformo, da bi preprečila, da bi se podobne situacije v prihodnosti ponovile«.

Opredeljene tri prednostne naloge

Besedilo Instrumentum Laboris je razdeljeno na dva dela, ki ustrezata nalogam, ki so jih opredelila celinska zasedanja sinode in torej sklepni dokumenti za celinsko fazo. Prvi del (A) z naslovom »Za sinodalno Cerkev« poskuša zbrati sadove do sedaj prehojene poti. Najprej je našteta vrsta temeljnih značilnosti ali razpoznavnih znakov sinodalne Cerkve, zatem pa je izpostavljena metoda nadaljevanja sinodalne poti, kar je »pogovor v Duhu«.

Drugi del dokumenta (B) ima naslov »Občestvo, poslanstvo, sodelovanje« in v obliki vprašanj izraža tri prednostne naloge, ki izhajajo iz dela po celinah in o katerih se bo razpravljalo med zasedanjem, zlasti v delu po skupinah (Circuli Minores). Za vsako od teh treh prednostnih nalog je zatem predlaganih pet delovnih listov, ki pomagajo, da se jih obravnava z različnih vidikov.

Tri prednostne naloge so opredeljene na naslednji način: (1) Občestvo, ki izžareva. Kako biti bolj v polnosti znamenje in sredstvo združenosti z Bogom ter edinosti človeškega rodu? (2) Soodgovorni pri poslanstvu. Kako deliti darove in naloge v službi evangelija? (3) Soudeležba, naloge odgovornosti in avtoriteta. Kakšni so procesi, strukture in institucije v misijonarski sinodalni Cerkvi?

Obsežnost področja, ki ga izpostavljajo prednostne naloge

Kot je pojasnjeno, tri prednostne naloge obsegajo širše in zelo pomembne teme. Mnoge bi lahko bile predmet sinode ali pa so to že bile. O mnogih že obstaja pomembno učenje Cerkve. Med zasedanjem jih ne bo mogoče obširno obravnavati, predvsem pa ne neodvisno eno od druge. Obravnavati jih bo treba z vidika povezanosti teme zasedanja, torej sinodalne Cerkve.

Poglejmo še nekaj splošnih poudarkov, o katerih govori Instrumentum Laboris, ko obravnava prednostne naloge sinodalne Cerkve. Rečeno je, da se občestvo in poslanstvo med seboj vedno prepletata in ravno v njunem odnosu lahko razumemo soudeležbo. Izpostavljen je pomen občestva in bogoslužja, zlasti evharističnega obhajanja, ko »Cerkev vsak dan doživlja radikalno edinost v isti molitvi«. Sinodalno življenje ni strategija za organizacijo Cerkve, ampak »izkušnja, da lahko najdemo edinost, ki obsega različnost, ne da bi jo izbrisala«. Misijonarska sinodalna Cerkev se mora vprašati, kako lahko prepozna in vrednoti prispevek, ki ga lahko vsaka krščena oseba ponudi k poslanstvu, ko izstopa iz sebe in skupaj z drugimi sodeluje pri nečem večjem. V ospredju je med drugim »vprašanje avtoritete, njenega smisla in stila, s katerim se izvaja znotraj sinodalne Cerkve«. Rečeno je, da »je potrebna celostna, uvodna in trajna formacija vseh članov Božjega ljudstva«. Poudarjena je tudi »potreba po prenovi jezika, ki ga uporablja Cerkev«.