Odprta še zadnja sveta vrata. Jubilejno leto nas vabi, naj postanemo romarji

Vatican News

Kardinal je homilijo začel z besedami Psalma 122: »Razveselil sem se, ko so mi rekli: "V hišo Gospodovo pojdemo." Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem.« Ob tem je dejal, da »gre za besede, ki jih psalmist poje svetemu mestu, Jeruzalemu, vendar pa jih sedaj liturgija poje vesoljni Cerkvi in vsakemu njenemu članu«. Poudaril je, da je odprtje svetih vrat dejanje, ki je po eni strani zelo preprosto, hkrati pa tudi izredno pomenljivo.

Veselje in upanje

Nadalje je spomnil na besedi »veselje in upanje«, ki zaznamujeta tudi bogoslužni obred odprtja svetih vrat. »Veselje, ker je rojen Zveličar, in upanje, ker je Kristus naše upanje! Veselje je tisto, ki zaznamuje božični čas, ko krščanski svet zre izjemni Božji načrt in se zahvaljuje z besedami svetega Pavla Efežanom: "Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom v nebesih v Kristusu," ker nas je vnaprej določil, naj bomo zanj posinovljeni otroci. To je namreč namen učlovečenja: edinorojeni Božji Sin je postal meso, ne samo zato, da bi bil med nami, ampak da bi bil prav eden izmed nas; ne samo zato, da bi ga občudovali ali sprejeli kot spremljevalca, ampak da bi nam posredoval svoje sinovsko življenje ter nas uvedel v intimen odnos z Bogom. V Jezusu prejmemo posinovljenje in tako nam podeli izjemno dostojanstvo. Vodi nas v nepresegljivo polnost življenja. Sveti Janez v evangeliju naznanja: "Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo" (Jn 1,16).
Veselje je pravo občutje tudi za dar odrešenja v Jezusu Kristusu. Bog Oče, bogat v usmiljenju, je poslal svojega Sina, da bi nas rešil. Božji Sin je sam sebe ponižal tako, da je prostovoljno sprejel smrt na križu, da bi odvzel grehe sveta, in nam s tem zveličavnim dejanjem omogoča, da vstopamo v perspektivo "blaženega upanja", v obljubo življenja brez konca.«

Povabilo k spravi z Bogom in z bližnjim

Nadduhovnik papeške bazilike svetega Pavla zunaj obzidja je zatem izpostavil, da odprtje svetih vrat zaznamuje »zveličavni prehod, ki ga je Kristus odprl s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem«. Kristus vse člane Cerkve vabi, naj se spravijo z Bogom in z bližnjim. »Z vero prestopimo prag te bazilike, vstopimo v čas usmiljenja in odpuščanja, da bi se vsaki ženski in vsakemu moškemu odprla pot upanja, ki ne razočara, kakor pravilno pravi izraz našega svetega zavetnika, svetega Pavla (prim. Rm 5,5)«.

Papež Benedikt XVI. o upanju

»Kako zelo sedaj potrebujemo upanje! V tem postpandemičnem obdobju, ki je žal ranjeno zaradi tragedij, vojn in kriz različnih vrst, je upanje, čeprav je nedvomno povezano s prihodnostjo, mogoče izkusiti tudi v sedanjosti. Papež Benedikt XVI. je v svoji okrožnici Rešeni v upanju orisal, kako krščansko upanje ponuja originalno perspektivo v odnosu med sedanjostjo in prihodnostjo. Papež je zapisal, da nam je z zveličanjem v Jezusu Kristusu "podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim lahko soočamo svojo sedanjost: sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če smo lahko o tem cilju gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti". … "Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost." "Blagovest," krščansko sporočilo, je oznanilo te stvarnosti, ki se je uresničila: Jezus Kristus, ki je umrl, vstal in je poveličan, je naše upanje. "Temna vrata časa, prihodnosti, so se na široko odprla. Kdor ima upanje, živi drugače. Podarjeno mu je bilo novo življenje." (Benedikt XVI., Okrožnica Rešeni v upanju, št. 1-2).«

Papež Frančišek o upanju

V nadaljevanju homilije je kardinal Harvey spomnil na besede papeža Frančiška, ki je v eni izmed nedavnih katehez med sredino splošno avdienco prav tako razmišljal o tej temi, ki zaznamuje tokratno sveto leto: »"Upanje ni prazna beseda ali naša nejasna želja, da bi se stvari obrnile na bolje. Upanje je gotovost, saj temelji na Božji zvestobi obljubam. Zato ga imenujemo teologalna krepost, ker ga vliva Bog, ki je njegov garant. To ni pasivna krepost, ki samo čaka, da se stvari zgodijo. Je izjemno dejavna krepost, ki pomaga, da se stvari zgodijo." (Splošna avdienca, 11. december 2024) Kako, na kakšen način? Upanje je nadnaravna krepost: "Sveti Duh je nenehni vir krščanskega upanja. Sveti Pavel nam je zapustil te dragocene besede" spodbude: "Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja" (Rim 15,13). "Če je Cerkev barka," spominja papež, "je Sveti Duh jadro, ki jo poganja in ji pomaga pluti naprej po morju zgodovine, tako danes kot v preteklosti!" (ibid.)«

Jubilejno leto nas vabi, naj postanemo romarji

Po besedah kardinala Harveya nas jubilej leta 2025, tako kot vsako sveto leto, vabi, naj postanemo romarji. »To pomeni, da se čutimo del skupnosti, ki že dva tisoč let hodi po ulicah tega sveta in oznanja vstajenje Gospoda Jezusa. Večno mesto se ponovno pripravlja, da bo pričakalo in sprejelo romarje z vsega sveta. Tudi mi, ki smo v Rimu, smo del te množice vernikov. Ponavljamo geste in gibanja, ki so značilni za jubilejno izkušnjo v njeni zgodovini ter živimo to obhajanje kot poseben dar milosti, pokore, spreobrnjenja in odpuščanja grehov. Prek takšne izkušnje Cerkev vsakega romarja vabi, naj se odpravi na duhovno potovanje po sledeh vere, ter goreče želi, da bi lahko v srcu ponovno prižgala baklo upanja.
Krščansko upanje nas resnično podpira na našem romanju. "To je namreč krepost, ki nam omogoča, da bolje razumemo svoje stanje kot stanje popotnika. Biti romarji pomeni imeti cilj, ki ga je treba doseči … Upanje stori, da je življenjska pot pravo romanje, saj pomaga v naporih … in vliva občutek veselja in vedrine, ki izhaja prav iz sposobnosti, da na sedanjost gledamo kot na resnično izhodišče prihodnosti" (prim. Rino Fisichella, Sperare per tutti, str. 28).«

Ne samo imeti upanje, ampak sejati upanje

Zatem je kardinal spomnil na križ, ki stoji na vrhu timpanona veličastnega mozaičnega pročelja bazilike, ki hrani relikvije apostola in mučenca svetega Pavla. Pod njim sta napisani dve besedi v latinščini: »Spes unica« (Edino upanje). »To pomeni, da je Kristusov križ, veličasten simbol zmage nad grehom in smrtjo, naše edino upanje.
V duhu pravih romarjev, ki hodijo tako rekoč s križem v roki, z veseljem sprejmimo poziv papeža Frančiška celotni Cerkvi ob tem jubileju, ki se je pravkar začel. Gre za poziv, ki je nujen in zahteven hkrati, da se ne bi zadovoljili samo s tem, da imamo upanje, ampak bi tudi izžarevali upanje, da bi bili sejalci upanja. To je gotovo najlepši dar, ki ga lahko Cerkev podari celotnemu človeštvu, zlasti v tem trenutku zgodovine (prim. Splošna avdienca, 11. december 2024).
Naj Sveti Duh s svojo nenhno navzočnostjo na poti Cerkve spremlja naše korake na tem romanju vere, da bi bili trdni v upanju, ki ne osramoti,« je sklenil homilijo kardinal Harvey.