Papež med sveto mašo v Kaunasu: Biti Cerkev v izhodu

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sv. Marko posveti en celoten del svojega evangelija nauku, ki je namenjen učencem. Kakor da bi Jezus, na pol poti proti Jeruzalemu, želel, da bi njegovi obnovili svojo izbiro, vedoč, da bo hoja za Njim v kratkem prinesla trenutke preizkušenj in bolečine. Evangelist pripoveduje o tistem obdobju Jezusovega življenja ter spomni, da je napovedal svoje trpljenje ob treh priložnostih; učenci so trikrat izrazili svojo zaprepadenost ter upiranje in Gospod jim je želel trikrat zapustiti svoj nauk. Pravkar smo prisluhnili drugemu izmed teh treh prizorov (prim. Mr 9,30-37).

Krščansko življenje gre vedno skozi trenutke križa

Krščansko življenje gre vedno skozi trenutke križa in včasih se zdijo neskončni. Pretekle generacije so bile težko zaznamovane s časom okupacije, s tesnobo tistih, ki so bili deportirani, z negotovostjo zaradi tistih, ki se niso vrnili, s sramom ovaduštva, izdaje. Knjiga modrosti nam govori o pravičnem, ki je preganjan, o tistem, ki ga žalijo in mučijo zgolj zato, ker je dober (prim. 2,10-20). Koliko izmed vas bi lahko v prvi osebi ali iz življenja katerega izmed sorodnikov izrazilo isti odlomek, ki smo ga prebrali. Koliko vas je doživelo, da se je zamajala vaša vera, ker se ni pojavil Bog, da bi vas branil; dejstvo, da ste ostali zvesti, ni zadostovalo, da bi On posegel v vašo zgodovino. Kaunas pozna to stvarnost; celotna Litva lahko pričuje o njej s srhom zgolj z 

omembo Sibirije ali getov v Vilni in Kaunasu, poleg drugih; in z apostolom Jakobom lahko enoglasno reče, kakor smo slišali v odlomku iz njegovega pisma: hlepijo, ubijajo, zavidajo, bojujejo se in vojskujejo (prim. 4,2).

Učenci niso želeli, da bi jim Jezus govoril o bolečini in križu

Vendar pa učenci niso želeli, da bi jim Jezus govoril o bolečini in križu; ničesar ne želijo vedeti o preizkušnjah in tesnobah. In sv. Marko spominja, da so jih zanimale druge stvari, da so med potjo domov razpravljali o tem, kdo je največji. Bratje, želja po oblasti in slavi je najobičajnejši način ravnanja tistih, ki ne zmorejo ozdraviti spomina svoje zgodovine in si morda prav zato niti ne želijo prizadevati za delo sedanjosti. Tako se razpravlja o tem, kdo je najbolj blestel, kdo je bil najčistejši v preteklosti, kdo je bolj upravičen do privilegijev v primerjavi z drugimi. In tako zanikamo svojo zgodovino, »ki je slavna, kolikor je zgodovina žrtev, upanja, vsakodnevnih bojev, življenja v služenju, stanovitnosti pri napornem delu« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 96). Gre za neplodno in prazno držo, ki ne želi sodelovati pri izgradnji sedanjosti ter tako izgublja stik s trpečo stvarnostjo našega vernega ljudstva. Ne moremo biti kakor tisti duhovni »izvedenci«, ki sodijo samo od zunaj in ves čas govorijo o tem, »kaj bi bilo potrebno storiti« (prim. Ibid.).

Kdo bodo danes najmanjši med nami, ki jih moramo sprejeti?

Ker je Jezus vedel, o čem so razmišljali, jim je predlagal protistrup za te boje za oblast ter zavračanje žrtve; da bi poudaril pomembnost tega, kar bo povedal, se usede kakor Učitelj, jih pokliče ter stori naslednje dejanje: v središče postavi otroka; dečka, ki si je navadno služil drobiž s prodajo stvari, ki jih nihče ni želel prodajati. Koga bo postavil v sredino danes, 

tukaj, v tem nedeljskem dopoldnevu? Kdo bodo najmanjši, najbolj ubogi med nami, ki jih moramo sprejeti po 100 letih naše samostojnosti? Kdo je tisti, ki nima ničesar, da bi nam povrnil ter tako zadovoljil naša prizadevanja in odpovedi? Morda so to etnične manjšine v našem mestu ali tisti, ki so zaradi brezposelnosti primorani migrirati. Morda so ostareli, ki so osamljeni ali mladi, ki v življenju ne najdejo smisla, ker so izgubili svoje korenine. »V sredini« pomeni enako oddaljenost, tako, da se nihče ne more pretvarjati, da ne vidi, nihče ne more reči, da je »odgovornost drugih«, ker »jaz nisem videl« ali »sem preveč daleč«. Brez vodilnih vlog, ne da bi si želeli, da bi nam ploskali ali da bi bili prvi.

Biti Cerkev v izhodu, izgubiti same sebe za najmanjše

Tam, v mestu Vilna, je morala reka Vilna podariti svoje vode in izgubiti ime zaradi reke Neris; tukaj pa Neris izgubi svoje ime ter svoje vode podari reki Nemunas. Za to gre: biti Cerkev »v izhodu«, ne se bati izstopati ter se darovati tudi takrat, ko se zdi, da se razkrajamo; izgubiti same sebe za najmanjše, pozabljene, tiste, ki živijo na bivanjskih periferijah. 

Vendar pa vedoč, da bo potrebno zaradi tega izhoda v določenih primerih tudi ustaviti korak, dati na stran tesnobe in nujne stvari, da bi znali pogledati v oči, poslušati in spremljati tistega, ki je ostal na robu ceste. Včasih bo potrebno ravnati kakor oče izgubljenega sina, ki ostane na vratih ter čaka njegov prihod, da bi mu odprl takoj, ko pride (prim. Ibid, 46); ali kot apostoli, ki se morajo naučiti, da kadar sprejmemo otroka, sprejmemo Jezusa samega.

Vsem želimo povedati, da je Jezus Kristus naše edino upanje

Zato smo danes tukaj, željni sprejeti Jezusa v njegovi besedi, v Evharistiji, v malih. Sprejeti, da bi mogel On spraviti naš spomin ter nas spremljati v sedanjosti, ki nas še naprej razvnema zaradi svojih izzivov, zaradi znamenj, ki nam jih zapušča; da bi mu sledili kakor učenci, saj ne obstaja nič resnično človeškega, kar ne bi odmevalo v srcu Kristusovih učencev; in tako čutimo kot svoje veselje in upanje, žalost in tesnobo ljudi našega časa, posebno ubogih in trpečih (prim. Gaudium et Spes, 1). Zato, ter zato, ker se kot skupnost čutimo resnično in tesno solidarni s človeštvom – tega mesta ter vse Litve – ter z njegovo zgodovino (prim. prav tam), želimo podariti življenje v služenju in veselju ter tako vsem povedati, da je Jezus Kristus naše edino upanje.