Papeževa kateheza o ustni molitvi: Besede, ki nas za roko vodijo k Bogu

Andreja Červek – Vatikan

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki se je odvijala v knjižnici apostolske palače, je bila namenjena ustni molitvi. Čeprav vsi vemo, da molitev ne pomeni ponavljanja besed, je ustna molitev najvarnejša in jo je vedno mogoče prakticirati, je dejal papež Frančišek. Izpostavil je, da je ustna molitev v krščanskem življenju nekaj nujnega. Jezus je učence, ki jih je privlačevala molčeča molitev, naučil ustno molitev: Oče naš. Ustne molitve ne smemo zaničevati. To je namreč molitev preprostih, ki nas jo uči Jezus. Besede, ki jih izgovarjamo, nas držijo za roko; včasih nam povrnejo okus, prebudijo tudi najbolj zaspano srce; ponovno obudijo čustva, ki smo jih izgubili iz spomina. Te besede nas za roko vodijo v izkušnjo Boga, je poudaril sveti oče in spomnil tudi na znano molitev ruskega romarja, ki je kar naprej ponavljal isti vzklik: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas, grešnikov!«

Svetopisemski odlomek: Ps 130,1-5

»Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi,
Gospod, usliši moje klice.
Tvoja ušesa naj prisluhnejo
glasu moje ponižne prošnje.
Če boš gledal, o Gospod, na krivdo,
Gospod, kdo bo mogel obstati?
Toda pri tebi je odpuščanje,
da bi ti v spoštovanju služili.
Upam v Gospoda, moja duša upa,
čakam na njegovo besedo.«

Kateheza: Ustna molitev

Molitev je dialog z Bogom; in vsaka stvaritev se v določenem smislu »pogovarja« z Bogom. V človeškem bitju molitev postane beseda, klic, pesem, poezija … Božja beseda je postala meso in v mesu vsakega človeka se beseda v molitvi vrne k Bogu.

Besede so naše stvaritve, a so prav tako naše matere in v neki meri nas oblikujejo. Besede molitve nam pomagajo iti brez nevarnosti skozi temno dolino, usmerjajo nas proti travnikom, ki so zeleni in bogati z vodo, da se gostimo pred očmi sovražnika, kakor nas uči moliti psalm (prim. Ps 23). Besede se rodijo iz čustev, a obstaja tudi obratna pot: besede oblikujejo čustva. Sveto pismo vzgaja človeka, da bi vse prišlo na svetlo z besedo, da nič človeškega ne bi bilo izključeno, cenzurirano. Predvsem pa je nevarna bolečina, če ostane zakrita, zaprta v nas … Bolečina, zaprta v nas, ki se ne more izraziti ali sprostiti, lahko zastrupi dušo. Je smrtonosna.

Zato nas Sveto pismo uči, naj molimo včasih tudi z drznimi besedami. Sveti pisci nas ne želijo zavajati o človeku: vedo, da v njegovem srcu bivajo tudi bolj malo zgledna čustva, celo sovraštvo. Nihče od nas se ni rodil kot svetnik. In ko ta slaba čustva potrkajo na vrata našega srca, jih moramo znati dezaktivirati z molitvijo in Božjimi besedami. V psalmih najdemo tudi zelo ostre izraze proti sovražnikom – izraze, o katerih nas duhovni učitelji učijo, da se nanašajo na hudiča in naše grehe. Pa vendar so to besede, ki pripadajo človeški resničnosti in so se znašle v Svetem pismu. Tam so, da bi nam pričale, da če pred nasiljem ne bi obstajale besede, ki bi slaba čustva naredila neškodljiva, jih usmerila, da ne bi škodovala, bi bil ves svet z njimi preplavljen.

Prva človeška molitev je vedno glasovna recitacija. Ustnice se vedno premaknejo prve. Čeprav vsi vemo, da molitev ne pomeni ponavljanja besed, je ustna molitev najvarnejša in jo je vedno mogoče prakticirati. Po drugi strani pa so čustva, naj bodo še tako plemenita, vedno negotova: prihajajo in odhajajo,

 zapuščajo nas in se vračajo. Ne samo to, tudi milosti molitve so nepredvidljive: v nekem trenutku je tolažbe v izobilju, v najtemnejših dneh pa se zdi, da popolnoma izhlapi. Molitev srca je skrivnostna in v določenih trenutkih je skrita. Molitev z ustnicami, ki se šepeta ali recitira v zboru, je namesto tega vedno na voljo in je prav tako potrebna kot ročno delo. Katekizem nas uči in o tem pravi: »Ustna molitev je v krščanskem življenju nekaj nujno potrebnega. Jezus je učence, ki jih je privlačevala molčeča molitev njihovega Učitelja, naučil ustno molitev: Oče naš« (KKC, 2701). »Nauči nas moliti«, prosijo učenci Jezusa. In Jezus nas nauči ustno molitev: Oče naš. V tej molitvi je vse.

Vsi bi morali imeti ponižnost nekaterih starejših ljudi, ki v cerkvi, morda zato, ker nimajo več dobrega sluha, polglasno recitirajo molitve, ki so se jih naučili kot otroci, in s šepetom napolnijo prostor. Ta molitev ne moti tišine, temveč priča o njihovi zvestobi dolžnosti molitve, ki so jo opravljali vse življenje in je niso nikoli opustili. Ti ponižni molivci so pogosto veliki priprošnjiki župnij: so hrasti, ki iz leta v leto širijo svoje veje, da bi nudili senco čim večjemu številu oseb. Samo Bog ve, kdaj in koliko so bila njihova srca združena s temi molitvami: zagotovo so se tudi ti ljudje soočali s nočmi in praznimi trenutki. Vendar

 lahko vedno ostanemo zvesti ustni molitvi. Je kakor sidro: okleniti se vrvi, da ostanemo tam, zvesti, naj se zgodi, kar se zgodi.

Vsi se lahko kaj naučimo iz vztrajnosti tistega ruskega romarja, o katerem govori znano duhovno delo, ki se je naučil umetnosti molitve tako, da je vedno znova ponavljal isti vzklik: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas, grešnikov!« (prim. KKC, 2616; 2667). Samo to je ponavljal: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas, grešnikov!« Če se v njegovem življenju pojavijo milosti, če molitev nekega dne postane tako topla, da zazna prisotnost kraljestva tukaj med nami, če se njegov pogled spremeni in postane podoben otroškemu, je to zato, ker je vztrajal pri recitiranju preproste krščanske molitvice. Na koncu postane del njegovega diha. Zgodba o ruskem romarju je lepa. Je kakor knjiga, ki je na dosegu vseh.

Zato ne smemo zaničevati ustne molitve. Nekdo bi lahko rekel: »To je za otroke, za nevedne ljudi. Jaz iščem miselno molitev, notranjo praznino, da bi tja prišel Bog.« Lepo prosim! Ne pasti v prevzetnost in prezirati ustno molitev. To je molitev preprostih, ki nas jo uči Jezus: Oče naš, ki si v nebesih. Besede, ki jih izgovarjamo, nas držijo za roko; včasih nam povrnejo okus, prebudijo tudi najbolj zaspano srce; ponovno obudijo čustva, ki smo jih izgubili iz spomina. Te besede nas za roko vodijo v izkušnjo Boga. Predvsem pa so edine, ki k Bogu na zanesljiv način usmerjajo prošnje, ki jih želi uslišati. Jezus nas ni pustil v megli. Rekel nam je: »Vi torej molíte takóle!« In nas je naučil molitev Očenaš (prim. Mt 6,9).