Papež pri katehezi: V času raztresenosti in suhote vztrajno nadaljevati hojo

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je danes dopoldne imel splošno avdienco na Dvorišču sv. Damaza v Vatikanu, tudi tokrat v navzočnosti manjše skupine vernikov. Kateheza je bila namenjena težavam, ki se pojavljajo pri molitvi in ki jih je treba prepoznati in premagati. V ospredje je postavil raztresenost, suhoto in malodušnost. Spodbudil je k vztrajni molitvi ter poudaril, da je treba vedno hoditi, kajti vsi svetniki so hodili skozi to »temno dolino«. Opogumil, naj Bogu Očetu kakor otroci zastavljamo vprašanje »Zakaj?« Tudi protestirati pred Bogom je velikokrat način molitve.

Svetopisemski odlomek: Lk 21,34-36

Jezus je rekel: »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo nad vse, ki prebivajo na površju vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se mora zgoditi, in obstati pred Sinom človekovim.«

Kateheza: Raztresenost, suhota, malodušnost

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Po zgledu Katekizma bomo v tej katehezi govorili o živeti izkušnji molitve, pri tem pa poskušali prikazati nekatere zelo običajne težave, ki jih je treba prepoznati in premagati. Ni lahko moliti. Veliko je težav, ki se pojavijo med molitvijo. Treba jih je prepoznati, opredeliti in premagati.

Prva težava, s katero se sooči ta, ki moli, je raztresenost (KKC, 2729). Začneš moliti in um začne tavati, tava po vsem svetu. Srce je tam, um je drugod … gre za raztresenost v molitvi. Molitev pogosto obstaja skupaj z raztresenostjo. Človeški um se namreč s težavo dlje časa zadrži ob eni sami misli. Vsi doživljamo ta neprekinjen vrtinec podob in iluzij v nenehnem gibanju, ki nas spremlja tudi med spanjem. In vsi vemo, da ni dobro slediti temu neurejenemu nagibu.

Boj, da bi pridobili in ohranili zbranost se ne nanaša samo na molitev. Če ne dosežemo zadostne stopnje koncentracije, se ne moremo uspešno učiti in niti dobro delati. Športniki vedo, da ne zmagujejo samo s telesnim treningom, ampak tudi z umsko disciplino: predvsem z zmožnostjo, da ostanejo osredotočeni in obdržijo pozornost.

Raztresenosti niso krive, vendar se je treba proti njim boriti. V dediščini naše vere obstaja krepost, na katero se pogosto pozablja, a je zelo navzoča v evangeliju. Imenuje se »čuječnost«. Jezus velikokrat pravi: »Čujte. Molite.« Katekizem jo izrecno navaja v svojih navodilih o molitvi (glej KKC, 2730). Jezus pogosto poziva učence k dolžnosti treznega življenja, ki jo vodi misel, da se bo prej ali slej vrnil kot ženin s poroke ali gospodar s potovanja. Ker pa ne poznamo ne dneva ne ure njegove vrnitve, so vse minute našega življenja dragocene in se jih ne sme zapraviti v raztresenosti. V trenutku, ki ga ne poznamo, bo ponovno odzvanjal glas našega Gospoda: in tisti dan blagor služabnikom, ki jih bo našel marljive, še vedno osredotočene na to, kar zares šteje. Niso se raztresli z zasledovanjem vsake zanimivosti, ki jim je prišla na misel, temveč so si prizadevali hoditi po pravi pot in delati dobro, opravljati svojo nalogo. To raztresenost, ko domišljija kroži in kroži kakor nora […], moramo zaustaviti in jo zapreti s pozornostjo.

Drugačno obravnavo pa si zasluži čas suhote. Katekizem ga opisuje na ta način: »Srce je neobčutljivo, brez okusnosti misli, spominov in čustev, tudi duhovnih. To je trenutek čiste vere, ki zvesto vztraja z Jezusom v smrtnem boju in v grobu« (KKC, 2731). Suhota nas usmerja k velikemu petku in veliki soboti. Ves dan Jezusa ni, je v grobu. Jezus je mrtev. Sami smo. To je misel suhote. Pogosto ne poznamo razlogov za suhoto: lahko je odvisna od nas, a tudi od Boga, ki dopušča določene situacije v zunanjem ali notranjem življenju. Duhovni učitelji opisujejo izkušnjo vere kot stalno izmenjavo obdobij tolažbe in potrtosti; trenutki, ko je vse enostavno, medtem ko so drugi zaznamovati s veliko težo.

[…] Velikokrat se počutimo »slabo«, ne čutimo čustev, ne tolažbe, nikamor nam ne gre. To so sivi dnevi in v življenju jih je veliko. A nevarno je imeti sivo srce, ko »slabo počutje« pride v srce in to zboli. So ljudje, ki živijo s sivim srcem. To je strašno. S sivim srcem ni mogoče moliti, ni mogoče čutiti tolažbe, ni mogoče prenašati duhovne suhote. Srce mora biti odprto in svetlo, da lahko vstopi Gospodova luč. In če ne vstopi, jo je treba čakati z upanjem, ne se zapreti v sivino.

Nekaj drugega pa je acedia [lenoba, malodušnost], ki je dejansko prava skušnjava proti molitvi in na splošno proti krščanskemu življenju. Acedia je »neke vrste depresija, ki nastane zaradi popuščanja v askezi, zaradi zmanjšanja čuječnosti, zaradi malomarnosti srca« (KKC, 2733). Je ena od sedmih »glavnih grehov«, saj lahko, če se jo hrani z domišljavostjo, vodi v smrt duše.

Kaj torej storiti v tem sosledju navdušenj in potrtosti? Naučiti se je treba vedno hoditi. Resnični napredek v duhovnem življenju ni v tem, da se množijo

 ekstaze, ampak v tem, da znamo vztrajati v težkih časih. Hodi, hodi, hodi. In če si utrujen, se malo ustavi in nato ponovno hodi z vztrajnostjo. Spomnimo na priliko sv. Frančiška o popolnem veselju: bratova sposobnost se ne meri po neskončni sreči, ki mu pada z neba, ampak po hoji z vztrajnostjo, tudi takrat, ko se ga ne prepozna, tudi ko se z njim slabo ravna, tudi ko je izgubil začetni okus. Vsi svetniki so šli skozi to »temno dolino« in ne pohujšujmo se, če ob branju njihovih dnevnikov slišimo o večerih brezvoljne molitve, živete brez okusa. Treba se je naučiti reči: »Čeprav se zdi, da Ti, moj Bog, počneš vse, da bi jaz prenehal verjeti vate, bom jaz še naprej molil k tebi.« Verniki nikoli ne ugasnejo molitve! Včasih je lahko podobna Jobovi molitvi, ki ne sprejme, da Bog z njim ravna krivično, protestira in ga poziva k sodbi. A tudi protestirati pred Bogom je velikokrat način molitve. Ali kot je rekla neka starka, razjeziti se pred Bogom je način čiste molitve, kajti otrok se mnogo krat razjezi na očeta, a to  je način odnosa z njim, kajti prepoznava ga kot očeta.

Tudi mi, ki smo mnogo manj sveti in potrpežljivi od Joba, vemo, da nam bo ob koncu tega časa potrtosti, ko smo v nebo dvigali neme krike in številne »zakaj?«, Bog odgovoril.

Ne pozabiti na molitev »zakaj?«. To je molitev otrok, ko ne razumejo. Psihologi govorijo o »letih zakajev«. Otrok sprašuje očka: »Očka, zakaj?« A ne posluša odgovora. Očka začne odgovarjati, otrok pa zastavi drugi »zakaj«. Želi smo pritegniti nase očkov pogled. In ko se mi malo razjezimo na Boga in začnemo govoriti »zakaj«, pritegujemo srce našega Očeta proti svoji nesrečnosti, težavi, proti svojemu življenju. Bodite pogumni in recite Bogu: »Zakaj?« Kajti včasih se je dobro razjeziti, saj se tako prebudi ta odnos otroka z Očetom, ki ga moramo imeti z Bogom. In tudi naše najostrejše in najbolj grenke izraze bo sprejel z ljubeznijo očeta in jih bo obravnaval kot dejanje vere, kot molitev.