Kateheza o sv. Jožefu: Ustvarimo prostore tišine, kjer govori Sveti Duh

Andreja Červek – Vatikan

Četrta kateheza o svetem Jožefu je bila namenjena njegovi tišini. Papež je povabil, naj v sebi gojimo prostore tišine, da bomo lahko zaslišali Božji glas, besedo Svetega Duha, ki prinaša Jezusa. Brez tišine namreč zboli naše govorjenje in tako pride do obrekovanja. Pri tem nam je zgled sveti Jožef: njegova tišina ni nemost, ni molčečnost; je tišina, ki je polna poslušanja, je dejavna tišina, ki razkriva njegovo veliko notranjost.

Svetopisemski odlomek: Jak 3,2.5.10

»Moji bratje […] Če pa kdo ne greši z besedo, je popoln človek, zmožen obrzdati vse svoje telo. […] Tako tudi jezik: majhen ud je, pa se baha z velikimi rečmi. Glejte, kako majhen je ogenj, pa kako velik gozd zažge! Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. To se, moji bratje, ne sme tako dogajati.«

Kateheza: Sveti Jožef, mož tišine

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo naše razmišljanje o svetem Jožefu. Potem ko sem predstavil okolje, v katerem je živel, njegovo vlogo v zgodovini odrešenja in to, da je bil pravičen in Marijin mož, bi danes rad obravnaval še en pomemben vidik njegove osebnosti: tišino. Danes je velikokrat potrebna tišina. Tišina je pomembna. Ganejo me besede iz Knjige modrosti: »Ko je noč bila v najgloblji tišini, je tvoja Beseda prišla na zemljo«. V trenutku največje tišine se je razodel Bog. Pomembno je razmišljati o tišini v tej dobi, v kateri se zdi, da tišina nima posebne vrednosti.

V evangelijih ni zapisane niti besede o Jožefu iz Nazareta. Nikoli ne govori. To ne pomeni, da je bil molčeč, ne, obstaja globlji razlog, zakaj evangeliji o njem ne povejo niti besede. Jožef s svojim molkom potrjuje, kar piše sveti Avguštin: »V kakršni meri v nas raste Beseda – Beseda, ki je postala človek –, v takšni se zmanjšujejo besede.« Sam Janez Krstnik, ki je »glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot« (Mt 3,3), v zvezi z Besedo pravi: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). To pomeni, da On mora govoriti, jaz pa biti tiho. Jožef nas s svojo tišino vabi, naj naredimo prostor za navzočnost Besede, ki je postala meso, za Jezusa.

Jožefova tišina ni nemost, ni molčečnost; je tišina, ki je polna poslušanja, dejavna tišina, tišina, ki razkriva njegovo veliko notranjost. »Oče je izgovoril Besedo in to je bil njegov Sin,« pravi sveti Janez od Križa – eno Besedo je rekel Oče, in ta je njegov Sin –, »in vedno govori v večni tišini in v tišini jo duša mora poslušati.«

Jezus je odraščal v tej »šoli«, v hiši v Nazaretu, ob vsakodnevnem zgledu Marije in Jožefa. In ne preseneča dejstvo, da je tudi On sam v svojih dneh iskal kraje tišine (prim. Mt 14,23) in svoje učence vabil k takšni izkušnji. Na primer: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31).

Kako lepo bi bilo, če bi vsak med nami po zgledu svetega Jožefa uspel obnoviti to kontemplativno razsežnost življenja, ki jo na stežaj odpira ravno v tišini. A iz izkušnje vsi vemo, da to ni lahko: tišina nas nekoliko straši, saj od nas zahteva, da vstopimo vase in se srečamo z resničnim delom sebe. Mnogi ljudje se bojijo tišine. Mora se govoriti, govoriti, govoriti ali pa poslušati radio, televizijo ..., tišine pa ne zmorejo sprejeti, saj se je bojijo. Filozof Pascal je opazil, da »vsa nesreča ljudi izvira iz ene same stvari: da ne znajo biti tiho v sobi«.

Dragi bratje in sestre, od svetega Jožefa se učimo gojiti prostore tišine, v kateri se lahko pojavi neka druga Beseda, to je Jezus, Beseda Svetega Duha, ki prebiva v nas in prinaša Jezusa. Ni lahko prepoznati tega glasu, ki je pogosto pomešan s tisočerimi glasovi skrbi, skušnjav, želja in upanja, ki nas napolnjujejo. Toda brez tega urjenja, ki izhaja ravno iz udejanjanja tišine, lahko zboli tudi naše govorjenje. Brez udejanjanja tišine, naše govorjenje zboli. Namesto da bi resnica z njim zasijala, lahko postane nevarno orožje. Kajti naše besede lahko postanejo laskanje, hvalisanje, laži, opravljanje, obrekovanje. Izkušnje kažejo, da, kot nas opominja Sirahova knjiga, »jezik jih ubije več kot meč« (prim. Sir 28,18). Jezus je jasno povedal: kdor govori slabo o svojem bratu ali sestri, kdor obrekuje svojega bližnjega, je morilec (prim. Mt 5,21-22). Ubija z jezikom. Mi temu ne verjamemo, a je res. Pomislimo, kdaj smo ubili z jezikom. Sram bi nas bilo. A bilo bi dobro za nas.

Svetopisemska modrost trdi, da sta »smrt in življenje v oblasti jezika: kdor ga dobro uporablja,

 bo jedel njegove sadove« (Pr 18,21). Apostol Jakob pa v svojem pismu, ki smo ga prebrali na začetku, to starodavno temo o pozitivni in negativni moči besede razvija z nazornimi primeri in pravi: »Če pa kdo ne greši z besedo, je popoln človek, zmožen obrzdati vse svoje telo. Tako tudi jezik: majhen ud je, pa se baha z velikimi rečmi. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev« (prim. Jak 3, 2-10).

To je razlog, zaradi katerega se moramo od Jožefa naučiti gojiti tišino: tisti notranji prostor v naših dneh, v katerem dajemo Duhu priložnost, da nas obnovi, potolaži in popravi. Ne pravim, da moramo postati nemi, ne. Tišina. Vsak naj večkrat pogleda vase. Pogosto opravljamo kakšno delo in ko ga končamo, takoj iščemo mobilni telefon, da bi počeli kaj drugega ... vedno smo takšni. To nam ne pomaga, zaradi tega zapademo v površnost. Globina srca raste s tišino, tišino, ki ni nemost, ampak pušča prostor modrosti, razmisleku in Svetemu Duhu. Strah nas je trenutkov tišine, a ne bojmo se jih! To nam bo zelo koristilo. In blagodejnost našega srca bo ozdravila tudi naš jezik, naše besede in predvsem naše odločitve. Pravzaprav je Jožef združil molk z delovanjem. Ni govoril, ampak je storil in nam tako pokazal, kar je Jezus nekoč rekel svojim učencem: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Tišina. Ko govorimo, naj so besede rodovitne. Spomnimo se tiste pesmi "Besede, besede, besede ..." in ničesar bistvenega. Tišina, pravilno govorjenje, nekoliko se ugrizniti v jezik, kar je včasih dobro, namesto da bi govorili neumnosti.

Sklenimo z molitvijo:

Sveti Jožef, mož tišine,
ti, ki v evangeliju nisi izgovoril nobene besede,
nauči nas postiti se od praznih besed,
ponovno najti vrednost besed, ki izgrajujejo, spodbujajo, tolažijo, podpirajo.
Bodi blizu tistim, ki trpijo zaradi besed, ki ranijo,
kot so to obrekovanja in opravljanja.
In pomagaj nam besede vedno združiti z dejanji.
Amen.