Kateheza o sv. Jožefu kot migrantu: Današnje migracije so družbena sramota človeštva

Andreja Červek – Vatikan

Kateheza med splošno avdienco, 29. novembra 2021, je ponovno bila namenjena svetemu Jožefu. Izhajajoč iz bega svete družine v Egipt je papež Frančišek spregovoril o svetem Jožefu kot pogumnem migrantu. Spomnil je na vse migrante današnjega časa, ki morajo bežati zaradi težkih političnih, zgodovinskih ali osebnih okoliščin. Današnje migracije so realnost, pred katero si ne moremo zatiskati oči. Kot je poudaril, so družbena sramota človeštva.

Današnja kateheza je bila zadnja v tem letu. Vseh skupaj jih je bilo triinštirideset. Na začetku leta je papež govoril o molitvi, zatem je imel cikel katehez o pismu apostola Pavla Galačanom, 17. novembra pa je začel razmišljanja o svetem Jožefu.

Svetopisemski odlomek: Mt 2,13-15

Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina.

Kateheza: Sveti Jožef, preganjani in pogumni migrant

Danes bi vam želel predstaviti svetega Jožefa kot preganjanega in pogumnega migranta. Tako ga opisuje evangelist Matej. Ta poseben dogodek v Jezusovem življenju, ki vključuje tudi Jožefa in Marijo, je tradicionalno znan kot »beg v Egipt« (prim. Mt 2,13-23).  Družina iz Nazareta je doživela to ponižanje in je v prvi osebi izkusila negotovost, strah in bolečino, ko je morala zapustiti svojo domovino. Še danes so mnogi naši bratje in sestre prisiljeni živeti enako krivico in trpljenje. Vzrok je skoraj vedno aroganca in nasilje močnih. Tako se je zgodilo tudi Jezusu.

Kralj Herod od modrih izve za rojstvo »judovskega kralja« in novica ga vznemiri. Čuti se negotov, njegova moč je ogrožena. Zato zbere vse jeruzalemske oblasti, da bi se pozanimal o kraju rojstva, in modre prosi, naj mu natančno sporočijo, da bi se mu – kot lažno pravi – tudi on lahko šel poklonit. Ko pa je ugotovil, da so modri odšli po drugi poti, se je domislil zlobnega načrta: v Betlehemu ubiti vse otroke, stare do dveh let, kar bi po izračunu modrih bil čas, ko se je rodil Jezus.

Medtem angel naroči Jožefu: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril« (Mt 2,13). Pomislimo na mnoge ljudi, ki danes v sebi začutijo navdih: »Bežimo, bežimo, kajti tu je nevarno.« Herodov načrt spominja na faraonovega, da bi vse moške otroke izraelskega ljudstva vrgel v Nil  (prim. 2 Mz 1,22). Beg v Egipt spominja na celotno zgodovino Izraela, od Abrahama, ki je tam bival (prim. 1 Mz 12,10), do Jožefa, Jakobovega sina, ki so ga bratje prodali (prim. 1 Mz 37,36), nato pa je postal »poglavar dežele« (prim. 1 Mz 41,37-57), in Mojzesa, ki je osvobodil svoje ljudstvo iz egiptovskega suženjstva (prim. 2 Mz 1,18).

Beg svete družine v Egipt reši Jezusa, a žal Herodu ne prepreči, da ne bi povzročil pokola. Tako se znajdemo pred dvema nasprotujočima se osebnostma: na eni strani je Herod s svojo krutostjo, na drugi strani pa Jožef s svojo skrbnostjo in pogumom. Herod hoče braniti svojo oblast, svojo kožo, z neusmiljeno krutostjo, kar potrjuje tudi usmrtitev ene od njegovih žena, nekaj njegovih otrok in na stotine nasprotnikov. Bil je krut človek: da bi rešil probleme, je imel en sam recept – odstraniti. Je simbol mnogih tiranov preteklosti in sedanjosti. Za njih, za te tirane, ljudje ne štejejo: pomembna je moč, in če potrebujejo prostor moči, odstranijo ljudi. To se dogaja danes: ni nam treba iti v davno zgodovino, to se dogaja danes. Je človek, ki postane »volk« za druge ljudi. Zgodovina je polna osebnosti, ki živijo sredi premetavanja lastnih strahov in jih poskušajo premagati z despotskim izvajanjem oblasti in nečloveškimi nasilnimi dejanji. Toda ne smemo misliti, da nekdo živi v Herodovi perspektivi samo, če postane tiran. V resnici je to drža, v katero lahko pademo vsi, vsakič, ko poskušamo pregnati svoje strahove z objestnostjo, četudi samo besedno ali z majhnim nasiljem, da bi omrtvičili nekoga, ki je zraven nas. Tudi mi imamo v svojih srcih možnost, da smo mali Herodi.

Jožef je nasprotje Heroda: najprej je »pravični mož« (prim. Mt 1,19), Herod pa je diktator; poleg tega se pokaže pogumnega, ko izpolni angelov ukaz. Lahko si predstavljamo pripetljaje, s katerimi se je moral soočiti na dolgem in nevarnem potovanju, ter težave, ki so se pojavile med bivanjem v tuji deželi, z drugim jezikom: toliko težav. Njegov pogum se pokaže tudi v trenutku njegove vrnitve, ko po zagotovilu angela premaga razumljive strahove ter se z Marijo in Jezusom naseli v Nazaretu (prim. Mt 2,19-23). Herod in Jožef sta nasprotna lika, ki odražata dva obraza človeštva. Pogosto je zmotno prepričanje, da je pogum izključno vrlina junaka. V resnici vsakodnevno življenje vsake osebe zahteva pogum. Naše življenje – tvoje, moje, vseh nas – zahteva pogum za spoprijemanje s težavami vsakega dne. V vseh časih in kulturah najdemo pogumne moške in ženske, ki so zato, da bi bili zvesti svoji veroizpovedi, premagovali težave vseh vrst, prenašali krivice, obsodbe in celo smrt. Pogum je sinonim za srčnost, ki skupaj s pravičnostjo, razumnostjo in zmernostjo sodi v skupino človeških kreposti, znanih kot »glavne« kreposti.

Nauk, ki nam ga danes pušča Jožef, je naslednji: življenje nam vedno pripravlja nadloge, kar je res, in pred njimi se lahko počutimo ogrožene in prestrašene. Toda določenih trenutkov ne moremo premagati tako, da iz sebe potegnemo najslabše, kot to stori Herod, ampak se obnašamo kot Jožef, ki se na strah odzove s pogumom in zaupa v Božjo previdnost. Mislim, da danes potrebujemo molitev za vse migrante, vse preganjane in vse, ki so žrtve neugodnih okoliščin: političnih, zgodovinskih ali osebnih. Pomislimo na številne ljudi, ki so žrtve vojn in želijo pobegniti iz svoje domovine, a ne morejo; pomislimo na migrante, ki se podajo na pot, da bi bili svobodni, a mnogi končajo na cesti ali v morju; pomislimo na Jezusa v Jožefovih in Marijinih rokah na begu in v njem bomo videli vsakega od današnjih migrantov. Današnje migracije so realnost, pred katero si ne moremo zatiskati oči. To je družbena sramota človeštva.

Sveti Jožef,
ti, ki si doživel trpljenje tistega, ki mora bežati,
ti, ki si bil prisiljen bežati, da bi rešil življenje svojih najdražjih,
zaščiti vse tiste, ki bežijo zaradi vojne, sovraštva in lakote.
Podpiraj jih v njihovih težavah, okrepi jih v upanju
in daj, da bodo deležni sprejetosti in solidarnosti.
Vodi njihove korake in odpri srca tistih, ki jim lahko pomagajo.
Amen.