Kateheza o Mateju Ricciju, zgledu doslednega krščanskega življenja

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je izpostavil Riccijevo vztrajnost in neomajno vero na poti na Kitajsko, kamor je prinesel krščanstvo. Bil je izredno znanstveno podkovan, obvladal je kitajski jezik in poznal tamkajšnje običaje in kulturo. Pridobil si je sloves spoštovanega znanstvenika, a temelj njegove verodostojnosti je bilo oznanjevanje evangelija ter dosledno življenje vere. Ricci je bil dosleden v tem, kar je oznanjal, in v tem, kar je živel. In k tej doslednosti smo poklicani tudi mi kristjani.

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 9,19-20.22-23

Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub.

Kateheza: Pričevalci – Matej Ricci

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo kateheze o apostolski gorečnosti, torej o tistem, kar čuti kristjan, da oznanja Jezusa Kristusa. Danes bi vam rad predstavil še en velik primer apostolske gorečnosti: Mateja Riccija. Do sedaj smo govorili o svetem Frančišku Ksaveriju in svetem Pavlu.

Rodil se je v Macerati v italijanski pokrajini Marke. Po študiju v jezuitskih šolah in vstopu v Družbo Jezusovo je, navdušen nad poročili misijonarjev, ki jih je slišal, tako kot številni mladi, zaprosil, da bi ga poslali v misijone na Daljni vzhod. Po poskusu Frančiška Ksaverija je petindvajset drugih jezuitov neuspešno poskušalo vstopiti na Kitajsko. Toda Ricci in eden od njegovih sobratov sta se zelo dobro pripravila, se skrbno naučila kitajskega jezika in običajev ter se sčasoma uspela ustaliti na jugu države. Potrebnih je bilo osemnajst let in štirje postanki v štirih različnih mestih, preden sta prispela v Peking, ki je bil središče. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo, ki ju je spodbujala neomajna vera, je Mateju Ricciju uspelo premagati težave in nevarnosti, nezaupanje in nasprotovanja. Pomislite, kako je bilo v tistem času prehoditi ali na konju jahati velike razdalje ... a on je šel. Kaj je bila skrivnost Mateja Riccija? Na kakšno pot ga je popeljala gorečnost?

Vedno je sledil poti dialoga in prijateljstva z vsemi ljudmi, ki jih je srečeval, kar mu je odprlo

 številna vrata za oznanjevanje krščanske vere. Njegovo prvo delo v kitajščini je bil traktat O prijateljstvu, ki je imel velik odmev. Da bi se prilagodil kitajski kulturi in življenju, se je najprej oblačil kot budistični menihi, kot je bil običaj, nato pa je spoznal, da je najbolje prevzeti način življenja in oblačenja učenjakov. Poglobljeno je preučeval njihova klasična besedila, da bi lahko krščanstvo predstavil v pozitivnem dialogu s konfucijansko modrostjo in običaji kitajske družbe. Temu pravimo drža inkulturacije. Ta misijonar je znal »inkulturirati« krščansko vero v dialogu, kot so to počeli cerkveni očetje z grško kulturo.

Njegova odlična znanstvena podkovanost je vzbudila zanimanje in občudovanje uglednih mož, začenši z njegovim znamenitim zemljevidom sveta, zemljevidom celotnega takrat znanega sveta z različnimi celinami, ki je Kitajcem prvič razkril stvarnost zunaj Kitajske, ki je bila prostranejša, kot so si kdajkoli mislili. Pokaže jim, da je svet večji od Kitajske in oni so to razumeli, saj so bili pametni. Tudi matematično in astronomsko znanje Riccija in njegovih misijonarskih privržencev je prispevalo k rodovitnemu srečanju med kulturo in znanostjo Zahoda in Vzhoda, ki bosta takrat doživela eno najsrečnejših obdobij v znamenju dialoga in prijateljstva. Dejansko delo Mateja Riccija ne bi bilo nikoli mogoče brez sodelovanja njegovih velikih kitajskih prijateljev, kot sta bila slavna »doktor Pavel« (Xu Guangqi) in »doktor Leon« (Li Zhizao).

Vendar pa Riccijev sloves kot znanstvenika ne sme zasenčiti najglobljega vzgiba vseh njegovih

 prizadevanj, to je oznanjevanja evangelija. Nadaljeval je pogovore z znanstveniki in pričeval o svoji veri in evangeliju. Verodostojnost, pridobljena z znanstvenim dialogom, mu je dala pristojnost za predlaganje resnice krščanske vere in morale, ki ju poglobljeno obravnava v svojih glavnih kitajskih delih, kot je npr. knjiga Resnični pomen Gospoda nebes.

Poleg učenja so njegovo pričevanje o verskem življenju, krepostih in molitvi: ti misijonarji so molili. Pridigali so, delali so politične poteze in molili. To je tisto, kar spodbuja misijonarsko življenje, karitativno življenje, pomagali so drugim, bili so ponižni, popolna nezainteresiranost za časti in bogastvo je mnoge njegove kitajske učence in prijatelje privedlo k sprejetju katoliške vere.

Ker so videli tako zelo inteligentnega človeka, modrega, zvitega v dobrem pomenu besede in zelo vernega, so govorili: »To, kar pridiga je res, ker prihaja od osebe, ki pričuje. Pričuje s svojim življenjem to, kar oznanja.« To je doslednost evangelizatorjev. In takšni moramo biti vsi mi kristjani, ki smo evangelizatorji. Lahko na pamet povem veroizpoved, lahko izrečem vse stvari, v katere verujemo, a če moje življenje s tem ni dosledno, to ničemur ne služi. Kar ljudi privlači, je pričevanje doslednosti. Kristjani naj bi živeli tako kot govorimo. Ne se pretvarjati, da živimo kot kristjani in potem živeti posvetno. Glejte te velike misijonarje – kot je Matej Ricci, ki je Italijan. Ko boste gledali te velike misijonarje, boste videli, da je največja moč je doslednost, bili so dosledni.

V zadnjih dneh svojega življenja je Matej Ricci tistim, ki so mu bili najbližji in so ga vprašali, kako se počuti, »odgovarjal, da je v tistem trenutku razmišljal, ali sta večja veselje in radost, ki ju je notranje občutil ob misli, da je blizu svoje poti, ko bo šel in okusil Boga, ali pa žalost, ki bi mu jo lahko povzročila zapustitev tovarišev celotnega misijona, ki ga je zelo ljubil, in službe, ki bi jo še lahko opravil za Boga, našega Gospoda, v tem misijonu« (S. De Ursis, Poročilo o M. Ricciju). To je tudi drža apostola Pavla (prim. Flp 1,22-24), ki je želel oditi h Gospodu, a je »ostajam, da vam služim«.

Matej Ricci je umrl v Pekingu leta 1610, star 57 let. Bil je človek, ki je vse svoje življenje dal za misijon. Misijonarski duh Mateja Riccija predstavlja živi aktualen vzor. Njegova ljubezen do kitajskega ljudstva je vzor. A to, kar predstavlja sedanjo pot, je njegova življenjska doslednost, pričevanje njegovega življenja kot kristjana. Na Kitajsko je prinesel krščanstvo. Velik je, ker je velik znanstvenik, velik, ker je pogumen, velik, ker je napisal veliko knjig, predvsem pa je velik, ker je bil dosleden v svoji poklicanosti, dosleden v želji, da bi sledil Jezusu Kristusu. Bratje in sestre, danes se mi, vsak med nami, v sebi vprašajmo: »Sem dosleden ali pa sem bolj tako tako?«