PAPEŽ

Kateheza: Sv. Jožefina Bakhita, pričevalka Kristusovega odpuščanja

Med pričevalci apostolske gorečnosti je tudi sveta Jožefina Bakhita, sudanska svetnica iz 19. stoletja, o kateri je papež Frančišek govoril med splošno avdienco v sredo, 11. oktobra. Kot sedem letna deklica je postala sužnja in bila žrtev strašnega trpljenja in mučenja. V Božji ljubezni, ki jo je na skrivnosten način vedno spremljala, je našla moč za odpuščanje in služenje. Kot je dejal papež, odpuščanje je izvir gorečnosti, ki postane usmiljenje in poziva k ponižni in radosti svetosti.

Svetopisemski odlomek: Lk 23,32-34

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali.

Kateheza: Sv. Jožefina Bakhita, pričevalka o moči Kristusovega odpuščanja, ki spreminja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na poti katehez o apostolski gorečnosti, se bomo danes pustili navdihniti pričevanju svete Jožefine Bakhit, sudanske svetnice. Žal Sudan že več mesecev pretresa strašen oborožen spopad, o katerem se danes malo govori. Molimo za sudansko ljudstvo, da bi živelo v miru! Toda sloves svete Bakhite je presegel vse meje in dosegel vse tiste, ki se jim odrekata identiteta in dostojanstvo.

Rodila se je v Darfurju – mučenem Darfurju – leta 1869. Pri sedmih letih so jo ukradli njeni družini in jo naredili za sužnjo. Njeni ugrabitelji so jo poimenovali »Bakhita«, kar pomeni »srečnica«. Imela je osem gospodarjev, eden jo je prodal drugemu ... Fizično in moralno trpljenje, ki ga je doživela kot otrok, jo je pustilo brez identitete. Pretrpela je zlobo in nasilje: na telesu je imela več kot sto brazgotin. Toda ona sama je pričevala: »Kot sužnja nisem nikoli obupala, saj sem čutila skrivnostno silo, ki me je podpirala.«

Pred vsem tem se sprašujem: Kaj je skrivnost svete Bakhite? Vemo, da ranjena oseba pogosto tudi sama rani drugega; zatirani zlahka postane zatiralec. A poklicanost zatiranih je, da osvobodijo sami sebe in zatiralce ter tako postanejo obnovitelji človeštva. Samo v šibkosti zatiranih se lahko razkrije moč Božje ljubezni, ki osvobaja oba. Sveta Bakhita zelo dobro izraža to resnico. Nekega dne ji njen mučitelj podari majhen križec in ona, ki nikoli ni imela ničesar v lasti, ga ljubosumno hrani kot zaklad. Ob pogledu nanj doživi notranjo osvoboditev, saj se čuti razumljeno in ljubljeno ter zato zmožno razumeti in ljubiti: to je začetek. Čuti se razumljeno, čuti se ljubljeno in posledično je sposobna razumeti in ljubiti druge. Rekla bo: »Božja ljubezen me je vedno spremljala na skrivnosten način ... Gospod me je imel zelo rad: vse je treba imeti rad ... Treba je sočustvovati!« Sočustvovati pomeni trpeti z žrtvami nečlovečnosti, ki je v svetu, in tudi sočustvovati s tistimi, ki delajo napake in nepravičnosti – ne opravičevati, ampak humanizirati. Ko vstopimo v logiko boja, razdelitve med nami, slabih čustev, eni proti drugim, izgubimo človečnost. In velikokrat mislimo, da potrebujemo človečnost, da bi bili bolj človeški. In to je, kar nas uči sveta Bakhita: humanizirati sebe in druge.

Ko sveta Bakhita postane kristjanka, jo spremenijo Kristusove besede, ki jih premišljuje vsak dan: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,24). Zato je rekla: »Če bi Juda prosil Jezusa odpuščanja, bi tudi on našel usmiljenje.« Lahko rečemo, da je življenje svete Bakhite postalo eksistencialna prilika o odpuščanju. Kako lepo je za neko osebo reči, da je zmogla vedno odpustiti. In ona je to zmogla, še več, njeno življenje je bilo eksistencialna prilika o odpuščanju. Vedno odpuščati, da nam bo odpuščeno. Tega ne pozabimo: odpuščanje je Božja nežnost do vseh nas.

Odpuščanje jo je osvobodilo. Odpuščanje, ki ga je naprej prejela po usmiljeni Božji ljubezni, in zatem odpuščanje, ki ga je dala, jo je naredilo svobodno, radostno žensko, sposobno ljubiti. Bakhita je tako lahko živela služenje – ne kot suženjstvo, ampak kot izraz svobodne podaritve sebe. In to je zelo pomembno: prostovoljno je postala služabnica – prodana je bila kot sužnja – potem pa je svobodno izbrala, da bo postala služabnica in na svojih ramenih nosila bremena drugih. Sveta Jožefina Bakhita nam s svojim zgledom kaže pot, da se končno osvobodimo svoje zasužnjenosti in strahov. Pomaga nam razkriti naše hinavščine in sebičnost ter premagati zamere in konflikte. Vedno nas spodbuja.

Dragi bratje in sestre, odpuščanje nam ničesar ne odvzame, ampak osebi doda dostojanstvo, dvigne pogled od sebe k drugim, da bi jih videli tako krhke, kot smo mi, a vedno brate in sestre v Gospodu. Bratje in sestre, odpuščanje je izvir gorečnosti, ki postane usmiljenje in poziva k ponižni in radostni svetosti, kot je to bila sveta Bakhita.