Papež pri katehezi o požrešnosti: Grešno nagnjenje, ki uničuje tudi planet

Svetopisemski odlomek: Pr 23,15.20-21

Sin moj, če bo tvoje srce modro,
bo z menoj vred veselo tudi moje srce.
Ne bodi med popivači vina, ne med požeruhi mesa.
Kajti pijanec in požeruh obubožata,
zaspanec se oblači v cunje.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Požrešnost

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih se bomo danes ustavili pri grešnem nagnjenju požrešnosti.

Kaj nam o tem pravi evangelij? Poglejmo Jezusa. Njegov prvi čudež na svatbi v Kani nam razkrije njegovo naklonjenost do človeških radosti. Poskrbi, da se zabava dobro konča ter ženinu in nevesti podari veliko količino odličnega vina. Jezus se med svojim celotnim javnim delovanjem pokaže kot prerok, ki je zelo drugačen od Janeza Krstnika: Janez je znan po svoji askezi – jedel je, kar ne našel v puščavi –, Jezus pa je Mesija, ki ga pogosto vidimo za mizo. Njegovo vedenje pri nekaterih povzroča pohujšanje, saj ni le dobrohoten do grešnikov, ampak z njimi celo jé. In s to gesto je pokazal, da je pripravljen biti v občestvu in bližini z vsemi.

Vendar je tu še nekaj drugega. Čeprav nam Jezusova drža do judovskih predpisov razkriva njegovo popolno podreditev Postavi, pa je do svojih učencev prizanesljiv. Ko jih zaloti pri prestopku, ker so bili lačni in so v soboto smukali klasje, jih opravičuje in spomni, da so tudi kralj David in njegovi tovariši kršili zapoved, ko so se znašli v stiski, in jedli posvečene hlebe (prim. Mr 2,23-26). Predvsem pa Jezus potrdi novo načelo: svatje se ne morejo postiti, ko je ženin med njimi. Postili se bodo, ko jim bo ženin vzet. Za Jezusa je vse relativno. Ko je on med nami, ne moremo žalovati. A v uri njegovega trpljenja, se postimo (prim. Mr 2,18-20). Jezus želi, da se veselimo, ko smo v njegovi družbi. A prav tako želi, da smo del njegovega trpljenja, ki je tudi trpljenje malih in ubogih.

Še en pomemben vidik. Jezus opusti razliko med čistimi in nečistimi jedmi, ki jo je vzpostavila judovska Postava. V resnici – uči Jezus – človeka

 ne omadežuje to, kar pride vanj od zunaj, ampak to, kar pride iz njegovega srca. »S tem je razglasil vse jedi za čiste« (Mr 7,19). Zato krščanstvo ne predvideva nečistih jedi. A pozorni moramo biti na notranjost: ne na hrano kot tako, ampak na naš odnos do nje.

Ta miren odnos, ki ga je Jezus vzpostavil do prehranjevanja, bi morali odkriti in ovrednotiti zlasti v družbah tako imenovanega blagostanja, kjer prihaja do mnogih neravnovesij in patologij. Ljudje jedo preveč ali premalo. Pogosto jedo v samoti. Širijo se motnje hranjenja: anoreksija, bulimija, debelost ... Medicina in psihologija pa poskušata reševati ta slab odnos do hrane.

Gre za bolezni, pogosto zelo boleče, ki so večinoma povezane z mukami duha in duše. Prehrana je izraz nečesa notranjega: nagnjenosti k ravnovesju ali pa k čezmernosti; sposobnosti zahvaljevanja ali prevzetne avtonomije; empatije človeka, ki zna deliti kruh z ljudmi v stiski, ali egoizma nekoga, ki vse kopiči zase. Pomembno vprašanje je: povej mi, kako ješ, in ti povem, kakšno dušo imaš. V načinu, kako jemo, se

 kažejo naša notranjost, naše navade, naše psihične drže.

Puščavski očetje so grešno nagnjenje požrešnosti imenovali »gastrimargia«, kar lahko prevedemo »norost trebuha«. Požrešnost je grešno nagnjenje, ki se naveže na eno od naših življenjskih potreb, kot je prehranjevanje. Bodimo pozorni na to.

Če pogledamo z družbenega vidika, je požrešnost morda najnevarnejše grešno nagnjenje, ki ubija planet. Kajti greh nekoga, ki popusti pred kosom torte, na splošno gledano ne povzroči velike škode, a nenasitnost z dobrinami planeta, ki nas je popadla že pred kakim stoletjem, ogroža prihodnost vseh. Planili smo nad vse, da bi postali hišni gospodarji, medtem ko nam je vse bilo izročeno v varstvo, ne v izkoriščanje. To je torej velik greh, pobesnelost želodca: odrekli smo se imenu ljudje, da bi prevzeli neko drugo: »potrošniki«. Danes v družbenem življenju govorimo o potrošnikih. Niti se nismo zavedali, da nas je nekdo začel tako klicati. Ustvarjeni smo, da bi bili »evharistični« moški in ženske, ki se znajo zahvaljevati in so diskretni pri uporabi zemlje, namesto tega pa smo v nevarnosti, da se spremenimo v plenilce, in zdaj se zavedamo, da je ta oblika »požrešnosti« povzročila veliko slabega svetu. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga na poti zmernosti in naj si različne oblike požrešnosti ne prisvojijo naših življenj.