Kateheza o razumnosti: ne le svetniki, ampak pametni svetniki

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je izpostavil, da je treba v svetu, v katerem prevladujejo videz, površinske misli in banaliziranje tako dobrega kot zla, obnoviti učenje o razumnosti. Gre za sposobnost urejanja ravnanj, da bi jih usmerili k dobremu. Razumen človek zna izbirati: ne izbira naključno, ve, kaj hoče, pretehta razmere, se posvetuje in s odprtim pogledom ter notranjo svobodo izbere, katero pot bo ubral. Ni nujno, da se ne bo zmotil, saj je navsezadnje človek, vendar pa se bo vsaj izognil prevelikim stranpotem. Pri vzgajanju razumnosti pa nam pomagajo tudi mnogi evangeljski odlomki.

Svetopisemski odlomek:  Pr 15,14.21-22.33

Srce razumnega išče znanje,
obraz bedakov pa se pase na neumnosti.
Neumnost je veselje za brezumnega,
pameten človek pa hodi po pravi poti.
Kjer ni posveta, se izjalovijo načrti,
kjer pa je veliko svetovalcev, se uresničijo.
Strah Gospodov je vzgoja za modrost,
pred častjo pa je ponižnost.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Razumnost.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Današnjo katehezo bomo posvetili kreposti razumnosti. Skupaj s pravičnostjo, srčnostjo in zmernostjo predstavlja tako imenovane štiri glavne kreposti, ki niso izključna domena kristjanov, ampak spadajo v dediščino starodavne modrosti, zlasti grških filozofov. Zato je bila ena najzanimivejših tem pri srečanju in inkulturaciji ravno tema kreposti.

V srednjeveških spisih predstavitev kreposti ni preprosto naštevanje pozitivnih lastnosti duše. Teologi, ki so prevzeli klasične avtorje v luči krščanskega razodetja, so si sedem kreposti – tri teološke in štiri kardinalne – predstavljali kot nekakšen živ organizem, v katerem vsaka krepost zaseda svoj harmonični prostor. Obstajajo bistvene kreposti in dodatne kreposti, kot oporniki, stebri in kapiteli. Morda ne more nič bolj kot arhitektura srednjeveške katedrale obnoviti ideje o harmoniji, ki obstaja v človeku, in njegovi nenehni naravnanosti k dobremu.

Začnimo z razumnostjo. To ni krepost bojazljive osebe, ki vedno okleva, kaj naj stori. Ne, to je napačna razlaga. Prav tako ni samo previdnost. Dodeliti prvo mesto razumnosti pomeni, da je človekovo delovanje v rokah njegove inteligence in svobode. Razumna oseba je ustvarjalna: razmišlja, presoja, poskuša razumeti

 kompleksnost realnosti in ne dovoli, da bi jo premagala čustva, lenoba in pritiski iluzij.

V svetu, v katerem prevladujejo videz, površinske misli in banalnost tako dobrega kot zla, je treba obnoviti starodavno učenje o razumnosti.

Sveti Tomaž je sledil Aristotelu in razumnost imenoval »recta ratio agibilium«. Gre za sposobnost urejanja ravnanj, da bi jih usmerili k dobremu, zato jo imenujejo »krmarica kreposti«. Razumen človek je tisti ali tista, ki zna izbirati: dokler ostaja v knjigah, je življenje vedno preprosto, sredi vetrov in valov vsakdanjega življenja pa je nekaj popolnoma drugega, pogosto smo negotovi in ne vemo, katero pot izbrati. Kdor je razumen, ne izbira naključno: predvsem ve, kaj hoče, nato pretehta razmere, se posvetuje in s odprtim pogledom ter notranjo svobodo izbere, katero pot bo ubral. Ni nujno, da se ne bo zmotil, saj smo navsezadnje še vedno ljudje, vendar pa se bo vsaj izognil prevelikim ovinkom. Žal se v vsakem okolju najde kdo, ki je nagnjen k temu, da težave odstrani s površnimi šalami ali pa vedno sproža polemike. Razumnost pa je lastnost tistih, ki so poklicani, da vodijo: vedo, da je upravljanje težko, da obstaja veliko stališč in jih je treba poskušati uskladiti, da se ne sme delovati le v dobro nekaterih, ampak vseh.

Razumnost prav tako uči, da je, kot pravijo, »odličnost sovražnik dobrega«. Prevelika gorečnost lahko v nekaterih situacijah povzroči katastrofo: lahko uniči gradnjo, za katero bi bila potrebna postopnost; lahko povzroči konflikte in nerazumevanje; lahko celo sproži nasilje.

Razumna oseba zna varovati spomin na preteklost, a ne zato, ker bi se bala prihodnosti, ampak ker ve, da je izročilo dediščina modrosti. Življenje je sestavljeno iz nenehnega prekrivanja starih in novih stvari in ni dobro vedno misliti, da se svet začne z nami in da se moramo problemov lotiti od začetka. Razumen človek je tudi previden. Ko se enkrat odločimo za cilj, za katerega si bomo prizadevali, si moramo priskrbeti vsa sredstva, da ga dosežemo.

Mnogi evangeljski odlomki nam pomagajo pri vzgajanju razumnosti. Na primer: pameten je tisti, ki gradi svojo hišo na skali, nespameten pa tisti, ki jo gradi na pesku (prim. Mt 7,24-27). Modre so deklice, ki s sabo vzamejo olje za svoje svetilke, in nespametne tiste, ki ga ne vzamejo (prim. Mt 25,1-13). Krščansko življenje je prepletenost preprostosti in bistroumnosti. Ko Jezus pripravlja svoje učence na poslanstvo, jim priporoča: »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove; bodite torej preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje« (Mt 10,16). Kot da bi hotel povedati, da Bog ne želi le, da smo svetniki, ampak da smo pametni svetniki, kajti brez razumnosti lahko v trenutku zgrešimo pot.