Splošna avdienca, papež o svojem potovanju v Oceanijo in Azijo
Vatican News
Svetopisemski odlomek: Mt 28,16.18-20
Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Kateheza: Apostolsko potovanje v Indonezijo, Papuo Novo Gvinejo, Vzhodni Timor in Singapur
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes bom govoril o apostolskem potovanju, ki sem ga opravil v Azijo in Oceanijo. Imenuje se apostolsko potovanje in ne turistično; potovanje, da bi prinesli Gospodovo besedo, pomagali spoznati Gospoda in prav tako spoznali dušo ljudstev. In to je zelo lepo.
Pavel VI. je bil prvi papež, ki je leta 1970 poletel naproti vzhajajočemu soncu ter obiskal Filipine in Avstralijo, ustavil pa se je tudi v več azijskih državah in na Samoi. To je bilo nepozabno potovanje! Tudi pri tem sem poskušal slediti njegovemu zgledu, vendar sem se – ker imam nekaj let več, kot jih je imel on – omejil na štiri države: Indonezijo, Papuo Novo Gvinejo, Vzhodni Timor in Singapur. Zahvaljujem se Gospodu, ki mi je omogočil, da sem kot star papež storil to, kar bi si želel storiti kot mlad jezuit, saj sem si tja želel iti kot misionar.
Prva misel, ki se je porodila po tem potovanju, je, da smo pri razmišljanju o Cerkvi še vedno preveč evropocentrični ali, kot pravijo, »zahodnjaški«. V resnici je Cerkev veliko večja in bolj živa! To sem čustveno doživel, ko sem se srečal s temi skupnostmi in poslušal pričevanja duhovnikov, redovnic, laikov, zlasti katehistov. Cerkve, ki ne delajo prozelitizma, ampak rastejo s »privlačnostjo«.
V Indoneziji je kristjanov približno 10 %, katoličanov pa 3 % in so manjšina. Toda srečal sem živo, dinamično Cerkev, ki je sposobna živeti in posredovati evangelij v tej državi z zelo plemenito kulturo, ki je nagnjena k usklajevanju raznolikosti, hkrati pa je v njej največ muslimanov na svetu. V tem kontekstu sem dobil potrditev, kako je sočutje pot, po kateri lahko in morajo hoditi kristjani, da bi pričevali o Kristusu Odrešeniku in se hkrati srečali z velikimi verskimi in kulturnimi tradicijami. V zvezi s sočutjem ne pozabimo tri Gospodove lastnosti: bližina, usmiljenje in sočutje. Bog je blizu, Bog je usmiljen in Bog je sočuten. Če kristjan nima sočutja, ničemur ne služi. »Vera, bratstvo, sočutje« je bilo geslo obiska v Indoneziji: na podlagi teh besed evangelij vsak dan konkretno vstopa v življenje tega ljudstva, ga sprejema in mu podarja milost Jezusa, ki je umrl in vstal. Te besede so kot most, kot podhod, ki povezuje katedralo v Džakarti z največjo mošejo v Aziji. Tam sem videl, da je bratstvo prihodnost, da je odgovor na proti-civilizacijo, na diabolične prevare sovraštva in vojne.
Lepoto misijonarske Cerkve, Cerkve v izhodu, sem našel v Papui Novi Gvineji, arhipelagu, ki se razprostira v neizmernosti Tihega oceana. Tam različne etnične skupine govorijo več kot osemsto jezikov: idealno okolje za Svetega Duha, ki rad poskrbi, da sporočilo Ljubezni zazveni v simfoniji jezikov. Tam so bili in so še vedno na poseben način dejavni misijonarji in katehisti. Razveselilo me je, da sem lahko nekaj časa preživel z današnjimi misijonarji in katehisti; ganjen sem poslušal pesmi in glasbo mladih: v njih sem videl novo prihodnost brez plemenskega nasilja, brez odvisnosti, brez ideoloških in ekonomskih kolonializmov; prihodnost bratstva in skrbi za čudovito naravno okolje. Papua Nova Gvineja je lahko »laboratorij« tega modela celostnega razvoja, ki ga oživlja »kvas« evangelija. Kajti novega človeštva ni brez novih moških in žensk, ki jih ustvarja le Gospod.
Moč krščanskega sporočila, ki spodbuja človeka in družbo, je še posebej izrazita v zgodovini Vzhodnega Timorja. Tam je Cerkev proces osamosvajanja delila s celotnim ljudstvom in ga vedno usmerjala k miru in spravi. Ne gre za ideologizacijo vere, ne, to je vera, ki postane kultura in jo hkrati razsvetljuje, očiščuje in povzdiguje. Zato sem ponovno obudil rodoviten odnos med vero in kulturo, na katerega se je ob svojem obisku osredotočil že sveti Janez Pavel II. Vero je treba inkulturirati in kulture je treba evangelizirati. Vera in kultura. Predvsem pa me je osupnila lepota tega ljudstva: ljudstva, ki je preizkušeno, a veselo, ljudstva, ki je modro v trpljenju. Ljudstvo, ki ne le ima veliko otrok, ampak jih tudi uči nasmeha. Nikoli ne bom pozabil nasmehov tamkajšnjih otrok. Vedno se smejijo. In to je zagotovilo za prihodnost. Skratka, v Vzhodnem Timorju sem videl mladostnost Cerkve: družine, otroke, mlade, številne semeniščnike in kandidate za posvečeno življenje. Rekel bi, brez pretiravanja, da sem tam dihal »pomladni zrak«!
Zadnja postaja na tem potovanju je bil Singapur. Država, ki se zelo razlikuje od ostalih treh: mestna država, zelo moderna, gospodarski in finančni pol Azije in ne samo to. Kristjani so tam v manjšini, vendar še vedno tvorijo živo Cerkev, ki si prizadeva za harmonijo in bratstvo med različnimi etničnimi skupinami, kulturami in verstvi. Tudi v bogatem Singapurju so »mali«, ki sledijo evangeliju ter postajajo sol in luč, priče upanja, ki je večje od tistega, ki ga lahko zagotovijo gospodarski dobički.
Želim se zahvaliti tem ljudstvom, ki so me sprejeli z veliko topline in ljubezni; se zahvalil njihovim voditeljem, ki so zelo pomagali pri tem potovanju, da se je vse uredilo brez težav. Zahvaljujem se vsem, ki so pri tem sodelovali. In zahvaljujem se Bogu za dar tega potovanja! Še enkrat hvala vsem! Naj Bog blagoslovi narode, ki sem jih srečal, in jih vodi po poti miru in bratstva! Pozdravljam vse!