Sveti oče: Nič trajnega se ne rodi in raste brez ljubezni

Vatican News

Pri sveti maši so sodelovali pevci iz 178 zborov iz vseh 32 cerkva v Singapurju. Orkester so sestavljali mladi iz štirih šol, med njimi pa so bili tako katoličani kot nekatoličani. Pesmi med darovanjem in obhajilom so bile v štirih uradnih jezikih države: angleščini, mandarinščini, malajščini in tamilščini.

Homilija papeža Frančiška

»Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi« (1 Kor 8,1). Sveti Pavel te besede namenja bratom in sestram krščanske skupnosti v Korintu: skupnosti, bogati s številnimi karizmami (1 Kor 1,4-5), ki jo apostol v svojih pismih pogosto spodbuja, naj goji občestvo v ljubezni.
Mi jih poslušamo medtem ko se skupaj zahvaljujemo Gospodu za cerkev v Singapurju, ki je prav tako bogata z darovi, živahna, rastoča in v konstruktivnem dialogu z raznimi drugimi veroizpovedmi in verstvi, s katerimi si deli to čudovito deželo.

Prav zato bi rad razmišljal ob teh besedah izhajajoč iz lepote tega mesta ter iz veličastne in izvirne arhitekture, zaradi katere je tako znano, začenši pri tem mogočnem kompleksu nacionalnega stadiona, kjer se nahajamo. Ob tem bi rad spomnil, da tudi pri nastanku teh impozantnih stavb, tako kot pri vseh drugih podvigih, ki puščajo pozitiven pečat v tem svetu, ne gre v prvi vrsti, kot mislijo mnogi, za denar, tehniko ali celo inženiring – sredstva, ki so zelo koristna –, temveč za ljubezen: in sicer »ljubezen, ki gradi«.

Morda se bo komu zdelo, da je to naivna trditev, vendar če dobro premislimo, ni tako. V bistvu za vsakim dobrim delom stojijo osebe, ki so morda genialne, močne, bogate, ustvarjalne, vendar pa so še vedno krhke ženske in moški, kot smo mi, za katere brez ljubezni ni življenja, ni spodbude, ni razloga za delovanje, ni moči za gradnjo.

Dragi bratje in sestre, če na tem svetu obstaja in ostane kaj dobrega, je to samo zato, ker je v brezštevilnih in različnih okoliščinah ljubezen prevladala nad sovraštvom, solidarnost nad brezbrižnostjo, velikodušnost nad sebičnostjo. Brez tega tudi tukaj nihče ne bi mogel zgraditi tako velikega velemesta, arhitekti ne bi načrtovali, delavci ne bi delali in ničesar ne bi mogli uresničiti.

To, kar vidimo, je torej znamenje, in za vsakim izmed del, ki so pred nami, obstaja veliko zgodb o ljubezni, ki jih je treba odkriti: o moških in ženskah, povezanih med seboj v skupnost; o državljanih, predanih svoji državi, o materah in očetih, ki skrbijo za svoje družine, o strokovnjakih in delavcih vseh vrst in stopenj, ki pošteno opravljajo svoje različne vloge in naloge. In dobro je, da se naučimo brati te zgodbe, zapisane na pročeljih naših domov in na poteh naših ulic, ter posredujemo spomin nanje, da nas spomnijo, da se nič trajnega ne rodi in raste brez ljubezni.

Včasih se lahko zgodi, da zaradi veličine in impozantnosti naših projektov na to pozabimo in se slepimo, da smo lahko sami avtorji življenja, svojega bogastva, blaginje in sreče. Vendar pa nas na koncu življenje vedno pripelje do ene in edine resničnosti: brez ljubezni nismo nič.

Vera nam to gotovost potrjuje in še bolj osvetljuje, saj nam pravi, da naša sposobnost ljubiti in biti ljubljeni izhaja iz Boga samega, ki nas je s srcem Očeta želel in nas popolnoma zastonjsko poklical v življenje (prim. 1 Kor 8,6) ter nas prav tako zastonjsko odrešil in osvobodil greha in smrti s smrtjo in vstajenjem svojega edinorojenega Sina. V Njem, v Jezusu, ima izvor in izpolnitev vse, kar smo in kar lahko postanemo.

Tako v naši ljubezni vidimo odsev Božje ljubezni, kot je dejal sv. Janez Pavel II. ob obisku te dežele (prim. sv. Janez Pavel, Homilija med sveto našo na narodnem stadionu v Singapurju, 20. november 1986). Ob tem je dodal pomemben stavek: »Zato je za ljubezen značilno spoštovanje vseh ljudi, ne glede na njihovo raso, veroizpoved ali kar koli drugega, zaradi česar do drugačni od nas« (ibid.).

Bratje in sestre, to je za nas pomembna beseda, saj nas poleg čudenja nad človeškimi deli spominja, da obstaja še večje čudo, ki ga moramo sprejeti še z večjim občudovanjem in spoštovanjem: namreč bratje in sestre, ki jih vsak dan srečujemo na svoji poti, brez preferenc in razlik, kot lepo pričujeta družba in Cerkev v Singapurju, ki sta etnično tako raznoliki ter hkrati tako povezani in solidarni!

Kdo je najlepša stavba, najdragocenejši zaklad, najbolj donosna naložba v Božjih očeh? To smo mi, to smo mi vsi: ljubljeni otroci istega Očeta (prim. Lk 6,36), ki smo poklicani, da širimo ljubezen. O tem na različne načine govorijo berila te svete maše, ki isto stvarnost opisujejo z različnih vidikov: ljubezen, ki je občutljiva za spoštovanje ranljivosti slabotnih (prim. 1 Kor 8,13), previdna pri poznavanju in spremljanju tistih, ki so negotovi na življenjski poti (prim. Ps 138), velikodušna, dobrohotna v odpuščanju, ki presega vsako preračunavanje in mero (prim. Lk 6,27-38).

Ljubezen, ki nam jo kaže Bog in ki nas vabi, da jo udejanjamo tudi sami, je takšna: »Radodarno se odziva na potrebe ubogih, zaznamovana je s sočutjem do trpečih, pripravljena je ponuditi gostoljubje, je zvesta v težkih časih, vedno je pripravljena odpustiti in upati«, do te mere, da »na žalitev odgovori z blagoslovom ... je jedro evangelija« (prim. sv. Janez Pavel, Homilija med sveto našo na narodnem stadionu v Singapurju, 20. november 1986).

To lahko vidimo v številnih podobah svetnikov: v moških in ženskah, ki jih je Bog usmiljenja osvojil do te mere, da so postali njegov odsev, odmev, živa podoba. In ob koncu bi rad spomnil na dve podobi.
Prva je Marija, danes obhajamo spomin njenega imena. Kolikim ljudem sta njena podpora in njena navzočnost dali in dajeta upanje; na koliko ustnicah se je pojavilo in se pojavlja njeno Ime v trenutkih veselja in tudi žalosti! In to zato, ker v Njej, v Mariji, vidimo Očetovo ljubezen, ki se kaže na enega najlepših in najbolj celostnih načinov: to je nežnost mame, ki vse razume, ki vse odpušča in nas nikoli ne zapusti. Zato se obračamo k Njej!

Drugi je svetnik, ki je ljub tej deželi; ki je med svojimi misijonarskimi potovanji tukaj velikokrat našel gostoljubje. Govorim o svetem Frančišku Ksaveriju, ki je bil v tej deželi večkrat sprejet, nazadnje 21. julija 1552.
Ohranjeno je njegovo zelo lepo pismo, naslovljeno na svetega Ignacija in prve tovariše, v katerem izraža svojo željo, da bi šel na vse tedanje univerze ter »tu in tam kričal kot nor, da bi zdramil tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni«, da bi se ti čutili spodbujene, da bi postali misijonarji iz ljubezni do bratov ter bi »iz globine svojega srca rekli: "Gospod, tukaj sem; kaj hočeš, da storim?"« (Pismo iz Cochina, januar 1544).

Tudi mi bi lahko po njegovem in Marijinem zgledu vzeli te besede za svoje: »Gospod, tukaj sem; kaj hočeš, da storim?«; da bi nas te besede spremljale ne samo v teh dneh, ampak vedno, kot nenehno zavzemanje, da bi takoj prisluhnili in se odzvali povabilom k ljubezni in pravičnosti, ki tudi danes k nam prihajajo iz neskončne Božje ljubezni.