»Znotraj Vatikana.« Apostolska knjižnica in arhiv: protistrup za pozabo
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Obiskovalci ob vstopu v prostore obnemijo
Najprej je odgovoril na vprašanje, na kakšen način sta omenjeni ustanovi v preteklosti in vse do danes prispevali k poslanstvu Svetega sedeža in Petrovega naslednika. Zaustavil se je ob izkušnji, ki jo je imel ob tem, ko je v preteklih letih raziskovalce ali obiskovalce velikokrat vodil po knjižnici in arhivu: »Ko vstopijo v te prostore in občudujejo brezkončnost in kakovost dediščine, ki je ohranjena na tem mestu, obnemijo. Rekel bi, da njihova tišina ni zgolj tišina. Je nekaj podobnega tistemu srhu, o katerem je Blaise Pascal dejal, da spreleti človeka ob misli na neskončno.«
Pomen spomina
Po besedah kardinala Tolentina de Mendonçe se je za to, da bi razumeli poklicanost in poslanstvo teh dveh vatikanskih ustanov, potrebno zaustaviti ob središčnem pomenu razsežnosti spomina v življenju Cerkve. »Njen obstoj resnično temelji na zgodovinskem in zakramentalnem spominu Jezusovih dejanj in besed. Cerkev je toliko bolj vitalna, kolikor bolj se zaveda živega spomina, ki utripa v njej in ji zagotavlja kontinuiteto. Knjižnica in arhiv sta protistrup za pozabo,« je poudaril vatikanski arhivar in nato spregovoril o poslanstvu knjižnice.
Stekanje dveh velikih rek: Božje besede in besede ljudi
»Ena izmed temeljnih nalog Apostolske knjižnice je ta, da hrani nekatere najstarejše rokopise svetih spisov. Že samo to dejstvo bi bilo dovolj za to, da bi jo imeli za srce Cerkve. Vendar pa, kot je spomnil papež Frančišek, se v njegovi knjižnici stekata "dve veliki reki, Božja beseda in človeška beseda". Tukaj se namreč lahko od blizu otipa, kaj pomeni katolištvo. Tukaj katolištvo ni abstraktno. Katolištvo so Petrovi nasledniki živeli in živijo kot objem vsega, kar je človeško, ovrednotili so vse kulture in oblike izražanja. Tako je nastajala ta veličastna dediščina človeške misli, ki se razširja preko stoletij, od davnine do danes. Gre za isto vesoljnost, ki jo najdemo v dokumentih Apostolskega arhiva, ki so nekakšen podaljšek knjige Apostolskih del, saj pripovedujejo o krščanstvu skozi čas in o tem, kako Sveti Duh vodi Cerkev. Na ta način je očitno, kot je dejal Benedikt XVI., da sta Apostolski arhiv in knjižnica "sestavni del sredstev, potrebnih za izvajanje petrinske službe", in predstavljata nepogrešljivi sredstvi za vodenje Cerkve.«
Knjižnica in arhiv v času pandemije
Svetovna zdravstvena kriza zaradi pandemije je v preteklem letu zaznamovala tudi dejavnost Apostolske knjižnice in arhiva.
Sicer nista bila nikoli popolnoma zaprta, res pa je, da v prostorih obeh ustanov nekaj mesecev niso mogli sprejeti obiskovalcev. Večina osebja je nadaljevala z delom od doma, vodstvo pa je ob pomoči majhne ekipe nadaljevalo delo v knjižnici in arhivu. Kardinal Tolentino de Mendonça je ob tem dejal, da so v času zaprtja za javnost poskrbeli tudi za to, da so vsi tisti, ki so prosili za informacije ali fotokopije gradiva, dobili željeni material. Po ponovnem odprtju zaradi zaščitnih ukrepov sicer lahko sprejmejo manj raziskovalcev, vendar pa ti pohvalijo visoko kakovostne usluge, ki jih Sveti sedež nudi mednarodni znanstveni skupnosti.
Nujno potreben sestavni del prihodnosti
Tehnološke inovacije predstavljajo izziv, ki terja nenehno izpopolnjevanje, da bi bili lahko v koraku s časom. Na vprašanje glede prihodnosti obeh ustanov, ki sta nastali, da bi varovali in ohranjali pričevanja preteklosti, je vatikanski arhivar in knjižničar odgovoril: »Kot pogosto pravi papež Frančišek, ne živimo le v dobi sprememb, ampak smo priče spremembi dobe. Res je: nahajamo se znotraj epohalne spremembe velikih razsežnosti, ki bo imela gotovo nepovraten vpliv na svet knjižnic in arhivov. Vsaj eno pozitivno stvar že vemo: družbe prihodnosti bodo vedno bolj vrednotile znanje. To pomeni, da je dediščina, ki jo predstavljamo mi, nujno potreben sestavni del prihodnosti. Kljub temu pa zaenkrat ostajajo še vedno odprta mnoga vprašanja, povezana tako z ohranjanjem novih načinov človeškega sporočanja, kot tudi z oblikami pridobivanja samega znanja. Iluzorno bi bilo verjeti, da se preskok z analognega na digitalno stori z enim klikom. Potrebna je dolga pot z veliko sodelovanja.«
Biti v koraku s časom: ne izbira, ampak dolžnost
»Vendar pa biti v koraku s časom ni izbira, ampak dolžnost. Sveti sedež se namreč ni ustavil. Postavljanje Virtualne knjižnice se je začelo že pred več kot desetimi leti in se še nadaljuje. Lahko bi rekli, da imamo trenutno dve knjižnici: fizično in virtualno. V slednji je prosto dostopnih približno 20% rokopisov, ki se nahajajo v fizični knjižnici. In ideja je ta, da gremo naprej. Seveda vse to predstavlja izreden napor, ki pa razodeva ljubezen Svetega sedeža do kulture kot sredstva za človeški razvoj in mir. Vendar pa potrebujemo pomoč vseh kristjanov in ljudi dobre volje, ki se zavedajo, kako pomembna je kultura. Enako velja tudi za Apostolski arhiv, znotraj katerega še naprej potekajo pomembni projekti digitalizacije dokumentov in inventarja. Na izzive prihodnosti odgovarjamo z odgovornostjo,« je sklenil predstavitev vatikanski arhivar in knjižničar kardinal José Tolentino de Mendonça.
