»Znotraj Vatikana.« Kongregacija za škofe. Izbrati moža Cerkve, ne povzpetnika
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Tesno sodelovanje z nunciaturami
»Vesel sem, da lahko predstavim Kongregacijo za škofe, ki se je pred koncilom imenovala "Sveti konzistorij". Sestavlja jo skupina 25 kardinalov in nadškofov, ki se redno srečujejo, da bi preučili kandidature za imenovanje škofov po škofijah. Sicer je na Kongregaciji poleg tega zaposlenih okoli 30 oseb, večinoma duhovnikov, nekaj pa je tudi laikov in redovnic, ki skrbijo za prejeto pošto in pripravljajo vse potrebne dokumente za posamezne primere. Naš dikasterij prav tako tesno sodeluje z nunciaturami ter tako spremlja vodenje škofov po svetu, da je zagotovljeno občestvo škofov s papežem, pa tudi občestvo med škofi. Naše delo je diskretno, saj so posredi zelo zaupni podatki o osebah.«
»Prvo obdobje«: molitev, posvetovanje, preverjanje
Kardinal Oulett je poudaril, da je naloga, ki jo Cerkev zaupa Kongregaciji za škofe ta, da pomaga svetemu očetu sprejeti odločitev glede imenovanja škofov.
Zato je potrebno predhodno razločevanje, delo v tem »prvem obdobju« pa je po prefektovih besedah v znamenju treh glagolov: moliti, posvetovati se, preveriti. »Molitev je prvo in zadnje dejanje, kot dejanje začetne in končne izročitve naših namenov nebeškemu Očetu; ni naključje, da je v središču uradov Kongregacije kapela z Najsvetejšim. Ko gremo po hodnikih, se nahajamo pred to skrivnostno Prisotnostjo, h kateri je usmerjeno vsako dejanje. Posvetovanje: pripravljalna faza, za katero smo odgovorni, doseže svoj vrh po intenzivnem delu preko sinodalne metode. Gre za posvetovanja pri Božjem ljudstvu, pri nuncijih ter plenarnem zasedanju zbora Kongregacije; destilat vsega tega potem pride na papeževo pisalno mizo. Preveriti: to je, prizadevati si, da bi bili kar najbolj gotovi, da ima predlagana oseba zahtevane lastnosti.«
Od metropolita do Svetega sedeža
»Pri ugotavljanju in preučevanju kandidatov so vključene različne osebe. Škofi metropoliti vsaka tri leta izpolnijo seznam de promovendis, to je seznam duhovnikov, ki bi bili lahko primerni za škofovsko službo, glede na predloge škofov v metropoliji. Nunciatura preveri te kandidature preko procesa posvetovanja pri Božjem ljudstvu, za katerega je značilna najvišja stopnja diskretnosti. V procesu posvetovanja se od tistih, ki so vprašani za mnenje, terja stroga zaupnost, da bi mogli zagotoviti resničnost informacij in predvsem zato, da bi zaščitili ugled osebe, o kateri se poizveduje. Po tem, ko nunciatura ugotovi, kateri kandidati bi bili najprimernejši za potrebe Cerkve v tistem trenutku, predloge pošlje Svetemu sedežu. Ta preko Kongregacije za škofe pregleda kandidature z vidika splošnih kriterijev. S pomočjo zbora članov, ki jih določi sveti oče – trenutno je v njem 23 kardinalov in škofov z vsega sveta – poda končno presojo, ki je nato izročena svetemu očetu. On je tisti, ki sprejme dokončno odločitev.«
Ne družbeni povzpetniki, ampak tisti, ki služijo
Naslednje vprašanje, namenjeno kardinalu Ouelettu, je bilo povezano s tveganjem, da bi na proces izbire škofov vplivale določene posebne pripadnosti ali pogojenosti. Po njegovih besedah se lahko zgodi, kakor pri vseh človeških stvareh, da se »pri tistih, ki morajo zagotoviti informacije, naleti na zavist ali osebne interese. Da bi se temu izognili, bi bilo potrebno v Božjem ljudstvu in formaciji duhovnikov gojiti duha distance. Cerkev ne potrebuje "družbenih povzpetnikov", oseb, ki iščejo prva mesta, ampak ljudi, ki želijo resnično služiti svojim bratom in jim kazati pot vere in spreobrnjenja.«
Kaj je pomembno za bodoče škofe?
Na vprašanje, če so pastoralnega vidika za škofa pomembnejše človeške odlike, duhovne vrline ali sposobnost vodenja škofije, je prefekt odgovoril: »Kongregacija za škofe se – za razliko od Kongregacije za zadeve svetnikov – ukvarja s pastoralnimi profili kandidatov, ki še niso popolni, ampak so ljudje na poti popolnosti. Pri duhovniku, ki je predlagan za škofovsko službo, nedvomno štejejo teologalne in kardinalne (glavne) kreposti, najpomembnejša za to službo pa je razumnost. Ne smemo je razumeti kot molčečnost ali plahost, ampak kot uravnoteženost med delovanjem in razmišljanjem pri opravljanju odgovornosti, ki zahteva veliko zavzetosti in poguma.«
Pomen smernic pontifikata
Kardinal Oulett je prav tako poudaril, da na odločitev glede izbire škofov zelo vplivajo tudi smernice pontifikata. »Vsak papež prejme od Svetega Duha posebno "vizijo" za probleme Cerkve in za prednostne izbire. Kdor sodeluje z njim, je poklican vstopiti v perspektivo Prvega Pastirja v duhu vere in ne preračunljivosti.«
Obiski ad limina: trenutek konkretne sinodalnosti
Dikasterije Svetega sedeža med obiski ad limina vsakih pet let obiščejo škofje z vsega sveta.
Po prefektovih besedah gre za trenutek konkretne sinodalnosti, ki jo škofje živijo s svetim očetom in dikasteriji, ki mu pomagajo pri njegovem delu. »Predstavitve«, ki jih škofovske konference prinesejo s svojih področij, sestavljajo čudovit mozaik, v katerem je moč prepoznati delovanje Boga na vseh področjih. Prefekt Ouelett je poudaril, da bi moral vsak škof pred obiskom najprej prisluhniti svojemu ljudstvu. Po končanih intenzivnih srečanjih v Vatikanu, ki dosežejo svoj vrhunec v obhajanju evharistije s svetim očetom in na grobu sv. Petra, pa bi se moral po njegovem mnenju vrniti v svojo škofijo ter povedati o svoji izkušnji, da bi bili vsi deležni tega, kar je prejel.
Papeška komisija za Latinsko Ameriko
Ob koncu intervjuja pa je kardinal spregovoril še o Papeški komisiji za Latinsko Ameriko, ki jo je leta 1958 ustanovil papež Pij XII. in deluje v okviru Kongregacije za škof
e. V začetku je bil njen namen lažje pošiljanje misijonarjev iz Evrope v Južno Ameriko. Skozi leta pa se je, v skladu s spremenjenim obličjem Cerkve, preoblikoval tudi njen značaj. Trenutno pretok misijonarjev poteka tudi v nasprotno smer, tako da duhovniki z latinskoameriške celine hodijo v obratni smeri po poteh prvih misijonarjev, da bi oznanjali evangelij po evropskih državah. Danes je Komisija za Latinsko Ameriko dinamična ustanova, ki spodbuja poznavanje te celine v kuriji in obratno. Predvsem pa predstavlja stičišče med potrebami tistih dežel in med ponudbo, ki je na razpolago; prav tako spremlja in v prvi osebi skrbi za nekatere manjše neposredne posege. V zadnjih letih je Komisija pozornost posvečala predvsem dialogu in napredovanju, s čimer je želela spodbuditi k premišljevanju o prioritetah in prihodnosti te katoliške celine, kakor vabi papež Frančišek.
Sodelovanje zbora dvajsetih članov
S Komisijo za Latinsko Ameriko sodeluje zbor dvajsetih članov, ki se udeležuje plenarnih zasedanj, v središču katerih sta razmišljanje in usmeritev glede prihodnosti na tem področju. Prefekt je kot primer navedel plenarno srečanje iz leta 2018, ki je potekalo na temo: Žena, steber pri izgrajevanju Cerkve in družbe v Latinski Ameriki. Po njegovih besedah je šlo za »zelo lep trenutek, za mimohod Svetega Duha«.
