Papež pri katehezi o ponižnosti: Ponižnost je vir miru v svetu in Cerkvi

Andreja Červek – Vatikan

Svetopisemski odlomek: Lk 1,46-48

In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.«

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Ponižnost

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Ta cikel katehez zaključujemo s krepostjo, ki ni del sedmerice kardinalnih in teologalnih kreposti, je pa temelj krščanskega življenja: ponižnost. Je velik nasprotnik najbolj smrtonosnega grešnega nagnjenja, to je napuha. Medtem ko ošabnost in prevzetnost napihujeta človeško srce, zaradi česar se zdi, da smo več, kot smo, ponižnost vse vrne v pravo razsežnost: smo čudovita, a omejena bitja z odlikami in napakami. Sveto pismo nas že od začetka opominja, da smo prah in da se bomo v prah povrnili (prim. 1 Mz 3,19). Beseda “ponižen” namreč izhaja iz besede humus, zemlja. Pa vendar se v človeškem srcu pogosto pojavijo deliriji vsemogočnosti, tako zelo nevarni!

Da bi se osvobodili napuha, bi zadoščalo zelo malo, dovolj bi bilo motriti zvezdnato nebo, da bi spet dobili pravo mero, kot pravi psalm: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4-5). Sodobna znanost pa nam omogoča, da obzorje še razširimo mnogo bolj in še bolj začutimo skrivnost, ki nas obdaja in v nas prebiva.

Blagor ljudem, ki v svojem srcu ohranjajo to zaznavanje lastne majhnosti. Te osebe so obvarovane prevzetnosti. Jezus v svojih blagrih izhaja prav iz njih: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). To je prvi blagor, ker je osnova za ostale, ki sledijo: krotkost, usmiljenje, čistost srca namreč izhajajo iz tega notranjega občutka majhnosti. Ponižnost je vrata do vseh kreposti.

Na prvih straneh evangelijev se zdi, da sta ponižnost in uboštvo duha vir vsega. Angelovo oznanilo se ne zgodi

 pred vrati v Jeruzalem, ampak v odročni vasi v Galileji, tako nepomembni, da so ljudje rekli: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« (Jn 1,46). Toda prav od tam se svet ponovno rodi. Izbrana junakinja ni mala kraljična, ki je odraščala v razvajenosti, ampak neznano dekle: Marija. Ona je prva, ki se začudi, ko ji angel prinese Božje oznanjenje. In v njeni hvalnici izstopa prav to čudenje: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice« (Lk 1,46-48). Boga – tako rekoč – privlači Marijina majhnost, ki je predvsem notranja majhnost.

Od tu naprej bo Marija zelo pazila, da ne bo stopila na oder. Njena prva odločitev po angelovem oznanjenju je, da se odpravi k sorodnici Elizabeti: pomagala ji bo v zadnjih mesecih nosečnosti. Toda kdo vidi to gesto? Nihče razen Boga. Zdi se, da Devica iz tega skrivanja nikoli ne želi izstopiti. Kot takrat, ko iz množice ženski glas razglasi njeno blaženost: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27). Jezus pa takoj

 odgovori: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28). Niti najsvetejša resnica njenega življenja – biti Božja mati – ne postane razlog, da bi se hvalila pred ljudmi. V svetu, ki se žene za videzom, za dokazovanjem svoje superiornosti nad drugimi, Marija odločno, samo z močjo Božje milosti, hodi v nasprotno smer.

Lahko si predstavljamo, da je tudi ona poznala težke trenutke, dneve, ko je njena vera hodila v mraku. Toda to ni nikoli zamajalo njene ponižnosti, ki je bila pri Mariji neomajna krepost: vedno je majhna, vedno je osvobojena častihlepnosti. Ta njena majhnost je njena nepremagljiva moč: ona je tista, ki ostaja ob vznožju križa, medtem ko se je iluzija zmagoslavnega Mesije razblinila. Marija bo v dneh pred binkoštmi tista, ki bo zbrala čredo učencev, ki niso bili sposobni z Jezusom bedeti niti eno uro in so ga ob nevihti zapustili.

Bratje in sestre, ponižnost je vse. Rešuje nas pred zlom in pred nevarnostjo, da bi postali njegovi sostorilci. Ponižnost je vir miru v svetu in Cerkvi. Kjer ni ponižnosti, tam so vojna, razprtije in delitve. Bog nam je dal zgled za to v Jezusu in Mariji, ki sta naše odrešenje in sreča. Ponižnost pa je pot k odrešenju.