»Znotraj Vatikana.« Kongregacija za zadeve svetnikov
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Vsi poklicani k svetosti
Najprej je poudaril, da je drugi vatikanski koncil spomnil, da smo k svetosti poklicani vsi in vsak posebej. Kar zadeva uradno priznanje svetosti posameznega kristjana, pa gre za starodavno izročilo. Že od samega začetka se je ob novici o smrti mučenca ali nekoga, ki je zgledno živel evangelij, to osebo dalo za zgled vsemu Božjemu ljudstvu; veljala je za priprošnjika pri Bogu za potrebe vernikov. Poti in kanonske norme za razglasitev svetosti določene osebe se razlikujejo, vendar pa je poglavitno jedro naslednje: Cerkev je vedno verjela, da njeni člani morejo doseči svetost ter da jih je potrebno poznati in predlagati v javno čaščenje.
Kdo je Božji služabnik
Kongregacija za zadeve svetnikov spremlja postopek beatifikacije in kanonizacije Božjih služabnikov tako, da pomaga škofom pri raziskavi o mučeništvu, junaških krepostih ali darovanju življenja ter o čudežih katoliškega vernika, ki je za časa svojega življenja, smrti in po njej veljal za svetnika, mučenca ali tistega, ki je podaril življenje. Božji služabnik je katoliški vernik, za katerega se je začel proces beatifikacije in kanonizacije, ter za katerega je v vsakem primeru vedno potreben pristen, razširjen in dolgotrajen sluh svetosti – to je splošno mnenje, da je bilo njegovo življenje celovito, bogato s krščanskimi krepostmi ter rodovitno za krščansko skupnost.
Delo Kongregacije: »ekipno delo«
Kardinal Semeraro je v nadaljevanju opisal, kako poteka delo Kongregacije. Gre predvsem za »ekipno delo«, v katero so vključeni postulatorji, priče, svetovalci, teologi, strokovnjaki, zdravniki, kardinali in škofje. Spomnil je, da so nova določila, ki ko bila uvedena leta 1983, zelo skrajšala čas postopkov za beatifikacijo in kanonizacijo. V preteklosti se je na primer preučevanje življenja, kreposti ali mučeništva določenega Božjega služabnika lahko začelo šele 50 let po njegovi smrti. Danes ni več tako. Kljub temu pa je trajanje postopkov odvisno od mnogih dejavnikov: nekateri so notranji (kompleksnost lika kandidata ali zgodovinskega obdobja, v katerem je živel), drugi pa zunanji (volja, pripravljenost in razpoložljivost oseb, ki so vključene: postulatorji, zunanji sodelavci, priče itd.).
Kako poteka postopek za beatifikacijo in kanonizacijo
Vsak postopek ima svoje številke: na škofijski ravni je lahko zaslišanih več deset prič, pomembni pa so tudi drugi strokovnjaki. Prav tako ima vsak postopek tudi svoje čase: raziskave, zaslišanje prič, pisanje pozicije, pregled s strani svetovalcev teologov in zgodovinarjev. Potem so tukaj tudi zdravniški izvedenci, kadar gre za preučevanje čudeža ozdravljenja. Če so omenjeni koraki pozitivni, gre vse skupaj nato na redno zasedanje članov Kongregacije, to je kardinalov in škofov. Ko je ta proces v celoti zaključen, ima zadnjo besedo papež. Prefekt Kongregacije mu predloži različne primere. Teh je po Semerarovih besedah resnično zelo veliko: trenutno jih je v rimski fazi skoraj 1500, v škofijski pa preko 600. Že sámo dejstvo, da se ne končajo vsi uspešno, kaže na resnost postopkov. To pa seveda ne pomeni, da pričevanje življenja tistih, ki so predlagani v češčenje vernikom, ni bilo zgledno.
V 50. letih 3003 blaženi in 1479 svetnikov
Veliko število kanonizacij in beatifikacij je znamenje vitalnosti Cerkve v vseh obdobjih. Poenostavitev postopkov je omogočila, da se vernikom predlaga v češčenje večje število oseb: prihajajo z vseh celin in pripadajo vsem kategorijam Božjega ljudstva. Od leta 1969, ko je nastala Kongregacija, pa do leta 2020 so bili razglašeni 3003 blaženi in 1479 svetnikov. Glede na to, da trenutno ponavadi vsak mesec potekata dve redni zasedanji, na katerih se pregleda štiri postopke, se jih vsako leto zaključi 80-90. Te in druge podatke si je mogoče ogledati na spletni strani Kongregacije za zadeve svetnikov (www.causesanti.va), kjer sta podrobneje predstavljena tudi ta dikasterij in pot k svetosti. Poleg poglavitnih dokumentov in objav stran vsebuje tudi podatke o približno tisoč blaženih in svetnikih zadnjih sedmih pontifikatov.
Od »sluha svetosti« do častitljivega Božjega služabnika
Po prefektovih besedah je potrebno poudariti, da veliko število kandidatov za beatifikacijo in kanonizacijo ne pomeni, da delo ni bilo opravljeno natančno, poglobljeno in strokovno. Pogoj za začetek postopka je ta, da se v Božjem ljudstvu v odnosu do določene osebe prepozna »sluh svetosti«. Zatem se lahko prične prva faza postopka, ki poteka v škofiji. Ta vključuje odprtje, zbiranje pričevanj in dokumentov, ustanovitev sodišča s strokovnjaki s področja teologije in zgodovine. Ko pride v Rim, je vsakemu postopku dodeljen relator, ki vodi postulatorja pri pripravi t.i. pozicije. Gre za gradivo, v katerem so povzeti dokazi, zbrani v škofiji z namenom, da bi z gotovostjo rekonstruirali življenje in dokazali kreposti ali mučeništvo ter sluh svetosti Božjega služabnika. Pozicijo pregleda skupina teologov ter če gre za kandidata, ki je živel v daljni preteklosti in o katerem ni pričevanj očividcev, tudi komisija zgodovinarjev. V primeru, da je njihova ocena pozitivna, dosje pregledajo še kardinali in škofje Kongregacije. Če tudi oni izrazijo pozitivno mnenje, sveti oče lahko odobri dekrete o junaških krepostih, mučeništvu ali daritvi življenja Božjega služabnika, ki tako postane častitljivi: to pomeni, da se mu prizna, da je na »junaški« način živel krščanske kreposti (teologalne: vera, upanje, ljubezen; kardinalne: razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost; druge: uboštvo, čistost, pokorščina, ponižnost itd.), da je trpel pristno mučeništvo ali pa podaril življenje, v skladu z zahtevami, ki jih predvideva Dikasterij.
Od častitljivega Božjega služabnika do svetnika
Kardinal Semeraro je nadalje spomnil, da je beatifikacija vmesna stopnja na poti do kanonizacije. Če je mučeništvo kandidata potrjeno, je takoj razglašen za blaženega, v nasprotnem primeru pa je potrebno priznanje čudeža na njegovo priprošnjo. Običajno je ta čudežni dogodek ozdravljenje, ki velja za znanstveno nerazložljivo – kot takšno ga mora oceniti zdravniška komisija, v kateri so strokovnjaki, tako verni kot neverni. Tudi glede čudeža svoje mnenje najprej podajo svetovalci teologi, nato pa še kardinali in škofje Kongregacije. Na koncu sveti oče pooblasti izdajo dekreta. Da lahko pride do kanonizacije, je potreben še en čudež na priprošnjo blaženega, ki pa se mora zgoditi po njegovi beatifikaciji.
Kongregacija ni »tovarna« za serijsko izdelovanje svetnikov
Prefekt je ob tem poudaril, da Kongregacija ni nekakšna »tovarna«, ki neprenehoma serijsko izdeluje svetnike. Gre za Dikasterij rimske kurije, ki se je preko stoletne izkušnje usposobil za njihovo prepoznavanje ter z izredno skrbnostjo, strokovnostjo in znanstveno doslednostjo vodi postopek, s katerim preverijo, če je določen vernik živel visoko stopnjo svetosti, tako da bi ga lahko predlagali kot zgled za vesoljno Cerkev.
Poklicanosti k svetosti v današnjem svetu
V nadaljevanju pogovora je kardinal Semeraro spomnil na apostolsko spodbudo papeža Frančiška Gaudete et exsultate (Veselite in radujte se). Po njegovih besedah gre za čudovito besedilo o poklicanosti k svetosti v današnjem svetu, saj svetniki pričujejo o tem, da je mogoče živeti evangelij. Ne le tisti, ki so že razglašeni za blažene ali svetnike, ampak tudi tisti, ki jih papež imenuje »svetniki izza sosednjih vrat«, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje prisotnosti: starši, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke; možje in žene, ki delajo, da bi domov prinesli kruh; bolni, ostarele redovnice, ki se še naprej smejijo (prim. št. 7) v svetu, ki ne zna več upati in je ravnodušen do trpljenja drugih. Preizkus svetosti Cerkve je prav vsakdanje življenje, ki ga tvorijo drobna dejanja. Svetost »izza sosednjih vrat« je tista, ki jo vsak dan živijo kristjani, ki na vseh koncih sveta izpričujejo ljubezen do Jezusa, tudi za ceno lastnega življenja in ne da bi kadarkoli gledali na lastne interese.
Svetost je »najlepša podoba Cerkve«
Papež Frančišek je v spodbudi Gaudete et exsultate zapisal, da je svetost »najlepša podoba Cerkve«. Prav tako lahko pritrdimo, da je v zadnjih desetletjih češčenje svetnikov ponovno v ospredju v življenju Cerkve, saj je njihov zgled potreben za skupnost vernikov. »Sodobnost« določenega svetnika namreč ni toliko povezana s kronološko bližino – čeprav je v teku ali zaključenih veliko postopkov za beatifikacijo oz. kanonizacijo naših sodobnikov –, ampak s tem, da gre za osebnost, ki je celovita, prežeta s človeško in krščansko gorečnostjo, z željo po nadnaravnem, lačna pravice, polna Božje ljubezni in solidarnosti do vsakega brata.
Stroški Kongregacije
V nadaljevanju pogovora je beseda tekla o stroških, povezanih s Kongregacijo. Glede na to, da gre pri postopku za beatifikacijo za kompleksno delo z več vidikov, so s tem povezani tudi stroški. Z njimi je potrebno kriti delo komisij, tisk dokumentov, srečanja strokovnjakov (zgodovinarjev in teologov, ki preučujejo dokumentacijo, ter zdravnikov, kadar gre za obravnavanje čudežev). Dikasterij je po Semerarovih besedah vedno pozoren na omejitev stroškov, z namenom, da ekonomsko vprašanje ne bi bilo ovira za nadaljevanje postopkov. V tej luči je potrebno razumeti tudi upravne predpisi, ki jih je papež Frančišek sprejel leta 2016 in zagotavljajo transparentnost ter upravne pravilnosti. Poleg tega pa na Kongregaciji obstaja tudi »Fond solidarnosti« za postopke, ki imajo na razpolago manj sredstev.
Ogrožanje vere ni nič novega
Ob koncu intervjuja pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov odgovoril na vprašanje o novih izzivih, s katerimi se mora soočati Dikasterij, glede na to, da se zdi svetost vedno bolj izbira, ki gre proti toku. Poudaril je, da živimo v »tekoči družbi«, zavedajoč se priložnosti, pa tudi tveganj. »To ogrožanje vere in krščanske verodostojnosti ni za Cerkev nič novega. Že v drugem stoletju so kristjanom oporekali vero v Jezusa Mesija; kakor je zapisal sv. Justin v Dialogu s Trifonom, gre za isti ugovor, ki ga je bil deležen že Jezus v času svojega javnega delovanja: "Kako je mogoče, da je Mesija že prišel, če se nič ni spremenilo, če mir ni prišel, če je Izrael še vedno suženj Rimljanov, če je svet še vedno takšen kot prej?" Kristjani so odgovarjali: "Res je, mnoge stvari so takšne kot prej, niso se spremenile, vendar pa če prav želite dobro pogledati stvarnost, lahko tudi opazite čudovite, izredne novosti, kot je na primer bratstvo med kristjani, skupno imetje, vera, pogum med preganjanji, veselje v nadlogah. Lahko vidite čudovite stvari. Seveda Božje kraljestvo še ni prišlo v vsej svoji dokončni popolnosti. Prišlo je kakor v kali, v semenu, vendar pa je prišlo resno in raste, se razvija sredi krščanskih skupnosti." Svetniki so prav zrela semena, ki obrodijo obilo sadu, kakor pravi evangeljska prilika.«
Svetost je v svojem temelju vedno ista
Svetost je v svojem temelju vedno ista, vendar pa je vedno nova v svojih konkretnih likih, kakor je spomnil drugi vatikanski koncil (Lumen Gentium, 41). Zajema različne vidike mučencev, posvečenih devic, puščavnikov, menihov, pastirjev Cerkve, vladarjev ljudstev, beraških redov, misijonarjev, kontemplativnih redov, vzgojiteljev, svetnikov dejavne ljubezni v družbi. Dovolj bi bilo zgolj preleteti seznam in osebnosti svetnikov teh zadnjih petdesetih let, odkar obstaja Kongregacija, da bi videli, kako so vzklila in dozorela semena koncila, ki je pokazal na svetost kot na poklicanost vseh in ne le privilegij redkih izbrancev. Edina svetost, ki je odsev Kristusove, v vsakogar vtisne neponovljiv in oseben pečat. Tako kot ljubezen: je edinstvena in zelo osebna.
Izzivi Kongregacije so izzivi Cerkve v svetu
Kar zadeva izzive pa so za Kongregacijo isti kot tisti, s katerimi se sooča Cerkev v svetu. Cerkev je verodostojna tako zaradi objektivne svetosti vere, zakramentov, karizem, kot tudi zaradi subjektivne svetosti kristjanov. To izpovedujemo v apostolski veroizpovedi: »Verujem v … občestvo svetnikov,« kar pomeni občestvo svetih dobrin in svetih ljudi. Vsak svetnik je za rast in enost celotnega telesa Cerkve; vsak svetnik se zaveda, da je njegova naloga poslanstvo Cerkve. Krščansko ljudstvo intuitivno zaznava verodostojnost vere v Jezusa Kristusa, pri čemer se nanašajo tako na njegovo življenje kot tudi na njegovo stalno prisotnost v Cerkvi, posebej v svetnikih.
