»Znotraj Vatikana.« Papeški svet za zakonodajna besedila
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Papeški svet za zakonodajna besedila je organ, ki je del rimske kurije, njegove pristojnosti in dejavnosti so zapisane v apostolski konstituciji Pastor bonus, ki jo je leta 1988 objavil papež Janez Pavel II. in se, kot je znano, trenutno nahaja v obdobju reforme. Dikasterij je sprva nastal kot Komisija po tem, ko je bil leta 1917 izdan Zakonik cerkvenega prava, njena naloga pa je bila razlaga cerkvenih zakonov. Kadar so odkrili določeno določbo, katere pomen ni bil jasen vsem ali pa jo je bilo mogoče razlagati in udejanjati na različne načine, je Komisija s pomočjo strokovnjakov svetovalcev preučila problem ter svetemu očetu predložila odgovor, ki je bil nato objavljen. Ta način dela se je nadaljeval več desetletij, tudi po izidu novega Zakonika cerkvenega prava za latinsko Cerkev leta 1983. V nekaterih primerih so celo spremenili besedila kanonov, kadar je bilo to potrebno iz doktrinalnih ali disciplinskih razlogov. Kasneje je bil objavljen tudi Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva, tako da so bile iste naloge razširjene tudi na to zakonodajno besedilo. V tem času se je Komisija preimenovala v Papeški svet.
Čeprav danes pristojnost dikasterija obsega tudi druga področja, lahko rečemo, da skrbi predvsem zato, da je besedilo obeh zakonikov, latinskega in vzhodnega, ki predstavljata jedro univerzalne zakonodaje Cerkve, posodobljeno. To nalogo opravlja tako, da razlaga dvoumna besedila in svetemu očetu predlaga spremembe ali dopolnitve besedil kanonov, v primeru, da je to potrebno. Junija letos je izšla apostolska konstitucija, s katero je bila prenovljena VI. knjiga Zakonika cerkvenega prava o kazenski disciplini. Dikasterij je na njej delal več kot desetletje, v pripravo določb pa je vključil škofovske konference različnih držav, dikasterije rimske kurije in fakultete za cerkveno pravo, ki delujejo in Urbe et in Orbe (v Rimu in po svetu).
Naloga dikasterija je v širšem smislu pomagati papežu pri opravljanju dolžnosti, ki jih ima kot vrhovni zakonodajalec. Papeški svet sodeluje s svetim očetom pri pripravi vseh pravnih določb. Kot je poudaril msgr. Ianone, se tudi sveti oče pri izvajanju reform, za katere je seveda potrebno pripraviti normativna besedila, obrača na dikasterij in s tem izkazuje zaupanje v njegovo delovanje.
Kar zadeva področje cerkvenega prava, Papeški svet za zakonodajna besedila sodeluje tudi z drugimi dikasteriji rimske kurije – ki je organizem, prek katerega papež opravlja svojo službo pastirja vesoljne Cerkve. Prav tako je v stiku s škofovskimi konferencami po vsem svetu, kar pomaga ugotavljati, kdaj in katere določbe je potrebno spremeniti ali sprejeti predloge za nove. Predsednik je ob tem spomnil na znan pregovor, da pravo sledi življenju. Delo dikasterija določa univerzalno zakonodajo, ki je skupna celotni Cerkvi, nato pa je naloga škofovskih konferenc in predvsem posameznih škofov, da jo udejanjijo za konkretne potrebe v različnih krajih in kulturah. Na tem področju je naloga Papeškega sveta zagotoviti, da so zakoni, ki jih izdajo škofje ali škofovske konference, v skladu z univerzalnim zakonom. V ta namen je Papeškemu svetu za zakonodajna besedila zaupana naloga, da preuči dekrete, ki jih izdajo škofijski organizmi in preveri njihovo skladnost z univerzalnim pravom Cerkve. Decentralizacija, tudi na področju prava, je potreba, ki jo danes čutimo bolj kot kdajkoli prej, vendar pa jo je treba udejanjati tako, da se ohranja enotnost Cerkve. Papež Frančišek v svoji prvi apostolski spodbudi Evangelii gaudium govori o »zdravi decentralizaciji«.
V nadaljevanju je predsednik odgovoril na vprašanje o zaposlenih in delu na Papeškem svetu za zakonodajna besedila. Dejal je, da morajo imeti vsi uradniki akademsko izobrazbo s področja kanonskega prava. Poleg latinščine je potrebno tudi določeno znanje modernih jezikov, saj na dikasterij prihajajo mnoge prošnje in vprašanja iz različnih držav. Večina ima ob nastopu službe že precej izkušenj na tem področju cerkvenega življenja, saj so v svojih škofijah ali v svojih skupnostih, v primeru, da so redovniki, opravljali poslanstvo, za katero je potrebno poznavanje prava. Poleg usposobljenosti so prav tako pomembne pastoralne izkušnje, ki ne določajo le njihovega dela, temveč dejavnost samega dikasterija.
Papeški svet za zakonodajna besedila vodi predsednik, pomagata mu tajnik in podtajnik, sestavljajo pa ga člani, ki jih izbere papež izmed kardinalov in škofov z vsega sveta. Na sedežu v Vatikanu delajo nekateri uradniki – teh je v primerjavi z drugimi kongregacijami manj, in sicer zaradi vrste dela, saj se dikasterij lahko danes poslužuje tudi sodelovanja na daljavo. V stiku so z večjim številom svetovalcev, profesorjev in strokovnjakov za kanonsko ali cerkveno pravo z vsega sveta, ki jih prosijo za mnenje glede zahtevnejših vprašanj.
Dikasterij je v službi osrednjim organom katoliške Cerkve in delnim Cerkvam ter njihovim pastirjem, po potrebi pa tudi drugim cerkvenim ustanovam. Njegove usluge so brezplačne, stroške dikasterija pa krije Sveti sedež. Kot je znano, le-tega finančno podpirajo tudi cerkvene skupnosti po vsem svetu. Te se po besedah msgr. Iannoneja dobro zavedajo, da Sveti sedež pomaga papežu pri opravljanju njegove apostolske službe v dobro vesoljne Cerkve in vsake delne Cerkve, zato menijo, da so dolžne prispevati po svojih zmožnostih.
Velik del dela Papeškega sveta za zakonodajna besedila je namenjen odgovarjanju na konkretna vprašanja krajevnih škofov, zaposlenih na cerkvenih sodiščih ter predstojnikov redovnih skupnosti. Ta se večinoma ne nanašajo toliko na verodostojno razlago kanonov, temveč na njihovo izvajanje v posameznih primerih v vsakdanjem življenju. Dikasterij skuša nanje odgovoriti hitro, seveda po tem, ko je skrbno preučil posamezno vprašanje ter upošteval uveljavljeno prakso rimske kurije.
Te odgovore pa je treba razumeti kot mnenja glede posameznih primerov, ki pa nimajo zavezujoče vrednosti za tistega, ki je zastavil vprašanje, razen v primeru, da gre za sklicevanje na veljavno zakonodajo. Vendar pa, kot je poudaril msgr. Iannone, lahko rečemo, da gre za verodostojno mnenje dikasterija Svetega sedeža – to pa je bistveno za tiste, ki se obrnejo na Papeški svet za zakonodajna besedila. Odgovor namreč navadno potrebujejo zato, da bi bili bolj gotovi pri opravljanju svoje pastoralne dejavnosti.
Predsednik je nato spregovoril o formaciji tistih, ki delujejo na področju kanonskega prava. Dejal je, da novosti reform, ki jih je želel papež Frančišek, prispevajo k večji pozornosti na formacijo tistih, ki bodo opravljali službe in naloge, za katere je potrebno poznavanje prava.
Zaradi nedavnih pravnih reform, predvsem tistih, ki se nanašajo na procese s področja zakonske zveze in cerkvenega kazenskega prava, so odgovorni postali bolj pozorni na specifično formacijo duhovnikov in laikov, ki delujejo v tem sektorju. Na nek način se je ponovno odkrila potreba po pravu v življenju Cerkve. O tem so govorili vsi papeži po koncilu, od Pavla VI. do danes, pri čemer so se sklicevali prav na nauk drugega vatikanskega koncila. Papež Frančišek je v svojem govoru udeležencem plenarnega zasedanja Papeškega sveta za zakonodajna besedila poudaril: »Razlagati in uveljavljati Cerkvene zakone ni ovira za domnevno pastoralno "učinkovitost" tistih, ki želijo razrešiti težave brez prava, ampak zagotovilo za iskanje nearbitrarnih, vendar resnično pravičnih, rešitev, ki so zato resnično pastoralne. Če se izognemo arbitrarnim rešitvam, pravo postane veljaven branik za zaščito poslednjih in ubogih, varovalni ščit za tiste, ki so v nevarnosti, da postanejo žrtve mogočnikov.«
Ob koncu predstavitve Papeškega sveta za zakonodajna besedila pa je msgr. Iannone odgovoril na vprašanje, če je dosledna uporaba zakonodaje združljiva z usmiljenjem in dejavno ljubeznijo, ki sta potrebna za pastoralno delovanje. Poudaril je, da je prav to ena izmed temeljnih značilnosti cerkvenega prava, ki ga loči od drugih pravnih sistemov, ki so danes žal vse bolj zasidrani v globokem pozitivizmu. Kanonsko pravo, ki uči, kako pravilno razlagati in aplicirati zakonodajo Cerkve, je pravo, ki temelji na naravnem zakonu in božjem zakonu, ki predstavljata merila pravičnosti, katerim mora slediti cerkvena oblast. Kanonsko pravo zato tistim, ki izvajajo oblast, nudi vsa sredstva, ki so potrebna za uskladitev strogosti in zahtev zakona s pravičnostjo v konkretnem primeru. To pomeni, da pri uveljavljanju zakonov ne smejo pozabiti na dejavno ljubezen in usmiljenje. Benedikt XVI. je dejal, da je »pravo pogoj ljubezni«.
Msgr. Iannone je ob tem spomnil, da je za sv. Tomaža Akvinskega »usmiljenje brez pravičnosti mati razkroja, pravičnost brez usmiljenja pa krutost.« Usmiljenje ne deluje proti pravičnosti, ampak nad njo in jo dovrši. Izogiba se strogosti prava in togosti njegove tehnične narave ter preprečuje, da bi črka ubijala. Zato dejavna ljubezen in usmiljenje izražata pomen pravičnosti Cerkve. V skladu z Zakonikom cerkvenega prava imajo verniki »pravico, da se jim sodi po pravnih predpisih, ki jih je treba pravično uporabljati« (kan. 221, 2). Sodnik bo torej uporabil aequitas canonica (kanonska pravičnost), pri čemer bo prevladalo pravo, ki ga vodi dejavna ljubezen ter upošteva, kar le-ta predlaga (iustitia dulcore misericordiae temperata). Sveti Janez Pavel II. je v okrožnici Dives in misericordia zapisal, da je »pristno usmiljenje tako rekoč najgloblji vir pravičnosti« (št. 14).
