»Znotraj Vatikana.« Kongregacija za evangelizacijo narodov
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Ustanovljena leta 1622
Cilj Kongregacije je misijonska dejavnost oz. evangelizacija narodov in ustanavljanje Cerkva znotraj na novo evangeliziranih ljudstev. Sacra Congregatio de Propaganda Fide je bila ustanovljena leta 1622, njeno misijonsko delovanje so ohranjali in spodbujali vsi papeži do danes. Temelji predvsem na missio ad gentes, prvotna vizija pa se je, kljub nekaterim spremembam, ohranila tudi po različnih reformah rimske kurije. Naloga Kongregacije za evangelizacijo narodov je prav tako pomagati rimskemu škofu pri pospeševanju misijonarskega sodelovanja: z namenom, da bi bilo vedno bolj vidno in resnično, da je celotna Cerkev v svoji naravi misijonarska. Poleg tega naj bi se vse Božje ljudstvo zavedalo misijonarskega prizadevanja ter pri njem sodelovalo z molitvijo, s pričevanjem življenja ter z ekonomsko podporo. Dejavnosti Kongregacije so v službi mladim Cerkvam.
Ustanavljanje in delovanje delnih Cerkva, formacija
Po prefektovih besedah je Kongregacija za evangelizacijo narodov pristojna za ustanavljanje (vzpostavitev, spremembe, ukinitev) in vzdrževanje delnih Cerkva (imenovanje škofov in njim podobnih, glede na specifičnost Cerkve), pa tudi za izvajanje škofovske službe na misijonskih področjih. Prav tako skrbi za formacijo bogoslovcev (imenuje tudi rektorje semenišč), duhovnikov, redovnega in posvečenega življenja ter vernih laikov, posebej katehetov.
.JPG/_jcr_content/renditions/cq5dam.thumbnail.cropped.750.422.jpeg)
1119 cerkvenih okrožij
Trenutno je število cerkvenih okrožij, ki so odvisna od Kongregacije za evangelizacijo narodov, 1119: to so nadškofije, škofije, vojaški ordinariati, apostolski vikariati, apostolske prefekture, misijoni »sui iuiris« in apostolske administracije. Krajevne Cerkve, zaupane temu Dikasteriju, se nahajajo v Afriki (516), Aziji (484), Ameriki (76) in Oceaniji (46).
Skoraj 800 semenišč
Kongregacija sodeluje pri skupnem prizadevanju vesoljne Cerkve na področju formacije bodočih duhovnikov, spodbujanja misijonarskih poklicev (duhovniških, redovniških in laičnih) ter skrbi za ustrezno porazdelitev misijonarjev. Odgovorna je za ustanavljanje semenišč in spremlja njihovo delovanje. Danes pod njenim okriljem deluje skoraj 800 semenišč: 222 bogoslovnih semenišč s 23.138 bogoslovci (68% v Afriki, 28% v Aziji, 3% v Ameriki in 1% v Oceaniji) in okoli 1750 formatorji; 120 propedevtičnih semenišč s 6.003 kandidati za bogoslovno semenišče (88% v Afriki, 12% v Aziji ter 1% v Ameriki) in 411 formatorji; 439 malih semenišč s 50.239 gojenci (75% v Afriki, 20% v Aziji, 3% v Ameriki in 2% v Aziji). Skupno število semeniščnikov je 76.367, spremlja pa jih 2160 formatorjev.
Pet kolegijev v Rimu
Poleg semenišč v okviru Kongregacije za evangelizacijo narodov v Rimu delujejo tudi štirje kolegiji za formacijo klera: Papeški kolegij Urbano za 160 bogoslovcev (1627), Papeški kolegij sv. Petra apostola (1946) in Papeški kolegij sv. Pavla apostola (1965), ki lahko skupno sprejmeta 370 duhovnikov, ki pridejo iz misijonskih držav na nadaljnjo formacijo v Rim. Kolegij sv. Jožefa je v preteklosti gostil katehete, sedaj pa sprejme do 25 duhovnikov (rektorjev, formatorjev in predavateljev v semeniščih), ki se udeležujejo programov izpopolnjevanja na papeški univerzi Urbaniana, ki trajajo en semester. Kolegij »Mater Ecclesiae« v Castelgandolfu pa je namenjen redovnicam (lahko jih sprejme 120).
Struktura dikasterija: trije oddelki, 67 zaposlenih
Kardinal Tagle je v nadaljevanju pogovora predstavil strukturo Dikasterija. Poleg prefekta, tajnika, pomožnega tajnika in podtajnika je na Kongregaciji za evangelizacijo narodov zaposlenih 63 oseb, ki svoje delo opravljajo v treh različnih oddelkih: tajništvo, upravni urad in arhivski oddelek.
Tajništvo
V tajništvu je 22 duhovnikov iz Afrike (Gana, Demokratična republika Kongo, Mozambik, Senegal, Tanzanija), Evrope (Italija, Malta, Poljska), Azije (Indija, Filipini, Šrilanka, Koreja, Kitajska) in ZDA. Poleg njih so zaposlene tudi štiri redovnice, dve posvečeni laikinji in šest laikov, ki delujejo na različnih področjih.
Delo v tajništvu je razdeljeno glede na geografska področja in poznavanje jezikov. Kongregacija vsak dan prejme različna poročila od apostolskih nuncijev, škofovskih konferenc, škofij ter drugih ustanov. V njih so predstavljene situacije glede odnosov med Cerkvijo in državo, evangelizacije, pastorale, inkulturacije, formacije, administracije, profili Cerkva, predlogi za imenovanje škofov ter posebni primeri. Glede na naravo ali nujnost vprašanj so le-ta obravnavana na vsakodnevnem sestanku predstojnikov, na srečanju sodniške komisije, sveta (collatis consiliis), z državnim tajništvom, na tedenskem sestanku, redni seji (sestanek članov Dikasterija, ki so prisotni v Rimu, kardinalov in škofov), plenarnih zasedanjih ter na koncu med avdienco pri svetem očetu.
Upravni urad
Za upravljanje premoženja skrbi upravni urad Kongregacije. Poleg vodje so na njem zaposleni še laiki, ki delujejo na računovodskem, nepremičninskem, najemniškem, tehničnem in pravnem področju.
Arhivski oddelek
Tretji oddelek Kongregacije za evangelizacijo narodov pa predstavljata zgodovinski in sodobni arhiv, kjer je zaposlenih osem oseb. V prvem hranijo okoli 11 milijonov dokumentov v 14.000 zvezkih iz časa med letoma 1622 in 1965. V sodobnem arhivu pa so shranjeni dokumenti zadnjih petdesetih let.
Kongregacija za evangelizacijo narodov prav tako sodeluje z različnimi svetovalci in študijskimi skupinami ter ustanovami posvečenega življenja, ki so povezani v t.i. »svet osemnajstih«.
Organi, odvisni od Kongregacije, v službi misijonov
Papeška univerza Urbaniana
Ima štiri fakultete: filozofijo, teologijo, kanonsko pravo in misiologijo. S fakulteto za misiologijo sta povezana Višji inštitut za duhovnost in misijonarsko katehezo ter Inštitut za zgodovino evangelizacije. Univerza Urbaniana je poleg tega predstavila projekt »Affiliated Net«, ki omogoča različnim ustanovam, posebej bogoslovnim semeniščem, da se pridružijo (z možnostjo pridobitve akademskih naslovov), priključijo, so sponzorirani in povezani med seboj preko telematske mreže. Danes so Papeški univerzi Urbaniana pridruženi 104 inštituti iz več kot 40 držav.
Poleg tega sta bila leta 1975 ustanovljena Center kitajskih študijev, ki se posveča akademskemu raziskovanju glede zgodovinskih, družbeno-kulturnih in verskih vidikov Kitajske, ter Študijski center »Kardinal Newman«, ki je posvečen temu znanemu nekdanjemu študentu Univerze Urbaniana. Pomembna je tudi založba »Urbaniana University Press«, ki je v službi današnjega poslanstva Kongregacije, kot univerzitetna založba pa deluje v okviru medkulturne in medverske globalizacije.
Fundacija Domus Urbaniana (2005) in Kolegij Urbano (1627)
Gre za samostojno fundacijo s civilno in kanonsko pravno osebo, ki ima sedež v Vatikanu. Njen namen je gostiti bogoslovce, ki so z misijonarskih področij poslani na študij v Rim. Fundacija skrbi za kampus Kolegija Urbano ter za njegovo osebje. Izbira ekipe za formacijo je odvisna od Kongregacije za evangelizacijo narodov. Kolegij Urbano je bil ustanovljen leta 1627 ter je bil prestavljen na rimski grič Gianicolo leta 1927. Danes deluje kot bogoslovno semenišče, ki gosti ter formira okoli 160 bogoslovcev iz približno tridesetih škofij.
Fundacija Domus Missionalis (2005) in štirje kolegiji
Skrbi za štiri kolegije: Papeški kolegij sv. Petra apostola (1946) in Papeški kolegij sv. Pavla apostola (1965), kolegij Mater Ecclesiae v Castelgandolfu (1970) in Kolegij sv. Jožefa za duhovnike – profesorje, ki pridejo za en semester na programe izpopolnjevanja na papeški univerzi Urbaniana.
Mednarodni center za Misijonarsko animacijo
Mednarodni center za Misijonarsko animacijo »Blaženi P. P. Manna« na Gianicolu je hiša za misijonarsko formacijo v službi štirih Papeških misijonskih družb in Kongregacije za evangelizacijo narodov. Organizira številne tečaje formacije za duhovnike, redovnike in laike ter za člane vodstva narodnih in škofijskih Papeških misijonskih družb.
Agencija Fides
Pod okrilje Kongregacije za evangelizacijo narodov spada tudi Agencija Fides, ena izmed prvih tiskovnih agencij na svetu. Ustanovljena je bila z namenom, da bi preko tiska pripomogla k poznavanju misijonov, spodbujala misijonarsko navdušenje in sodelovanje, prizadevanje za duhovne poklice ter duhovno in materialno pomoč.
Kongregacija dobi sredstva iz upravljanja svojega premoženja
V nadaljevanju je prefekt razložil, da Kongregacija sredstva za kritje stroškov delovanja črpa izključno iz upravljanja svojega premoženja (premičninskega in nepremičninskega). Upravna avtonomija dikasterija ni novost, ampak je stvarnost od same ustanovitve Kongregacije leta 1622 in jo ureja apostolska konstitucija rimske kurije Pastor Bonus, kjer v 92. členu beremo: »Kongregacija upravlja svoje premoženje in druge dobrine, namenjene misijonom, preko svojega posebnega urada, o čemer je dolžna poročati Prefekturi za ekonomske zadeve Svetega sedeža.«
Upravna avtonomija od samega začetka, leto 1622
Upravna avtonomija torej sega v čas, ko je Gregor XV. ustanovil Propagando Fide neodvisno od drugih uradov rimske kurije ter jo oskrbel s finančnimi sredstvi za zagotovitev njenega delovanja tudi v prihodnosti. Razloga za to sta moralne in praktične narave. V skladu z načelom pravičnosti, ki je veljavno v vseh dobah, morajo dobrine in prispevki, podarjeni za misijone, služiti zgolj in izključno namenu, ki ga je določil darovalec. To načelo je prav tako zapisano v kanonu 1300 Zakonika cerkvenega prava, kjer je določeno, da je potrebno zakonito sprejeto voljo vernikov, ki v času svojega življenja ali po smrti s pravnim aktom podarijo ali zapustijo svoje imetje v pobožne namene, »kar najbolj vestno izpolnjevati, tudi glede načina upravljanja in uporabljanja premoženja.« Avtonomna uprava torej zagotavlja, da se sredstva, namenjena za misijone, uporabljajo izključno v ta namen in ne za karitativno dejavnost Svetega sedeža v splošnem. To intuicijo ustanovitelja, ki jo najdemo že v ustanovitveni buli »Inscrutabili divinae Providentiae arcano«, je potrdil tudi drugi vatikanski koncil in vsi dosedanji papeži.
Upravni urad, poročanje Tajništvu za ekonomijo
Po besedah kardinala Tagleja je to cilj, h kateremu je usmerjeno celotno delovanje Dikasterija in to je tudi naloga upravnega urada: strokovno in dosledno upravljanje dediščine, ki je sad velikodušnosti tistih, ki so podarili svoje dobrine za pospeševanje misijonarske dejavnosti po vsem svetu.
Kongregacija mora o upravljanju poročati Tajništvu za ekonomijo, ki izvaja običajne preglede preko Urada generalnega revizorja, v skladu z revizorskimi načeli, ki nato poroča Svetu za ekonomijo.
Sredstva za Univerzo Urbaniana in z njo povezane kolegije
Upravljanje nepremičninskega premoženja torej služi za spodbujanje misijonarske dejavnosti po vsem svetu ter zagotovitev sredstev za vzdrževanje Papeške univerze Urbaniana in z njo povezanih kolegijev. Vsako leto to univerzo obiskujejo študenti, ki prihajajo z vsega sveta. Finančna sredstva, ki jih da na razpolago dikasterij, omogočajo študentom nadaljevanje njihovega študija.
Kmetijska zadruga
Nadalje je prefekt dejal, da ima Kongregacija v lasti tudi kmetijski posesti v Coazzu in Tor Tignosa v občinah Rim in Pomezia, ki sta bili 29. aprila 2014 združeni v kmetijsko zadrugo »Le Tenute Srl«. Na ta način je Kongregacija poskrbela za primernejši pravni instrument za neposredno upravljanje trenutne in morebitnih novih dejavnosti, tudi z namenom lažjega dostopa do javnih prispevkov in drugih olajšav. Prav tako pa je pomembno, da gre za pravno osebo, ki je ločena od Dikasterija.
Nabirka za misijone in Papeške misijonske družbe
Nova sredstva pa Kongregacija za evangelizacijo narodov dobi preko nabirke za misijone ter zbiranja sredstev, ki je zaupano Papeškim misijonskim družbam. Le-te tvorijo svetovno mrežo molitve, daritve in dejavne ljubezni v službi papeža, v njegovi skrbi za oznanjevanje evangelija in pomoč mladim Cerkvam na ozemljih, ki so odvisna od Kongregacije. Karizma in namen Papeških misijonskih družb je misijonarsko spodbujanje celotnega Božjega ljudstva, zavedanje dolžnosti za sodelovanje pri evangelizaciji ter udejanjanje misijonarskega sodelovanja na svetovni ravni. Vključujejo vsa področja Cerkve in vse starostne skupine: odrasle, otroke in mlade, bogoslovce, duhovnike in redovnike. Delujejo kot velika mreža na mednarodni, narodni, škofijski in župnijski ravni. Gre za Papeške družbe, ker so papeževa sredstva za spodbujanje misijonov.
Prva izmed Papeških misijonskih družb je bila Družba za širjenje vere, ki jo je ustanovila častitljiva Paolina Marie Jaricot, francoska laikinja, ki se je rodila 22. julija 1799. Kmalu bo razglašena za blaženo, saj je Sveti sedež maja letos priznal čudež na njeno priprošnjo. Družba svetega otroštva spodbuja otroke in mlade, da bi pomagali svojim sovrstnikom odkrivati in živeti vero v Kristusa tako, da vsak dan molijo za vse otroke sveta. Družba sv. Petra apostola podpira formacijo klera, redovnikov, bogoslovcev in novincev na področju misijona. Misijonska zveza pa skrbi za stalno apostolsko formacijo duhovnikov, redovnikov in laikov.
Dejansko se naloga Papeških misijonskih družb začenja z molitvijo in misijonarsko animacijo narodnih direktorjev v 120 državah po vsem svetu in se nadaljuje s formacijo za misijonarskost. Darovi so sad molitve, animacije ter formacije in pomagajo misijonarjem in mladim Cerkvam uresničiti tisto, kar je potrebno za evangelizacijo. Kardinal Tagle je pri tem poudaril, da ne gre le za to, da bi prispevali denar zato, da bi v misijonih nekaj zgradili ali organizirali. Ključnega pomena je vernike spomniti na odgovornost za sodelovanje pri evangelizaciji, k čemur so poklicani vsi krščeni. Gre torej za simbol sodelovanja vesoljne Cerkve pri apostolskem projektu določene delne Cerkve.
Projekti s področja vzgoje, izobraževanja, zdravstva
Kongregacija preko Papeških misijonskih družb spremlja veliko različnih projektov, povezanih s Cerkvijo in bogoslužjem, pa tudi na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva in razvoja. Kardinal Tagle je dejal, da je bilo po podatkih iz leta 2020 vanje vključenih 29.287 vrtcev, 60.099 osnovnih in 26.634 srednjih šol, 2675 bolnišnic, 7.985 dispanzerjev in 526 centrov za gobavce.
Vitalnost mladih Cerkva, poklici, pomoč Evropi
Zadnje plenarno zasedanje Dikasterija je potekalo od 30. novembra do 3. decembra 2015 na temo »Cerkvena zavest in misssio ad gentes. Kongregacija za evangelizacijo narodov v službi mladim Cerkvam 50 let po koncilskem dokumentu Ad Gentes«. To je bila priložnost za osredotočenost na prepoznavanje sadov na misijonskih področjih. Poudarjena je bila rast in vitalnost mladih Cerkva, ki so dosegle večjo cerkveno in misijonsko zavest. Večina izmed njih je postala samozadostna na pastoralni in vodstveni ravni, medtem ko so na ekonomskem področju pričeli s pomembnimi pobudami za samofinanciranje pastoralnih potreb. V zadnjih letih se je zgodil precejšen napredek. Število krščenih se je na številnih misijonskih področjih povečalo (prim. Statistike »Fides« 2020), posebej v Afriki in Aziji. Trenutno skoraj vsi škofje in duhovniki izhajajo iz avtohtonega prebivalstva. Število duhovniških, redovniških in laiških poklicev narašča, veliko mladih vstopa v misijonarske kongregacije. Mlade Cerkve imajo sicer svoje težave in pomanjkljivosti, vendar pa so z mnogimi duhovniškimi in redovniškimi poklici ter navdušenjem za evangelij postale one tiste, ki tiste, ki pošiljajo misijonarje v starodavne delne Cerkve, posebej v Evropi. Cerkve, ki so nastale na misijonskih ozemljih, pomagajo dati nov zagon ugaslim zahodnim skupnostim s prevzemanjem pastoralnih odgovornosti na župnijah, v redovnih ustanovah in gibanjih.
Papeške misijonske družbe in lokalne Cerkve
Poleg tega je po prefektovih besedah plenarno zasedanje izpostavilo, da so Papeške misijonske družbe lepa pastoralna priložnost, ki v vernikih prebuja misijonarski čut in poživlja njihovo vero. Pomembno vlogo imajo tudi pri misijonarski formaciji v lokalnih Cerkvah. V mnogih državah je na primer Družba svetega otroštva postala del redne pastorale za otroke.
Molitev za misijone. V središču je Sveti Duh, ne mi
Sveti oče je pred dobrim letom za Papeške misijonske družbe napisal poslanico, v kateri je spomnil, da je pri delu oznanjevanja bistvenega pomena delovanje Svetega Duha. Prav tako je posvaril pred skušnjavami funkcionalizma, elitarizma in avtoreferencialnosti. Med izzivi in prednostnimi nalogami, ki jih mora Kongregacija za evangelizacijo narodov opravljati preko Papeških misijonskih družb na področju škofijske in župnijske pastorale, je kardinal Tagle izpostavil misijonarsko formacijo, da bi bilo poslanstvo resnično paradigma življenja in delovanja delnih Cerkva. Poleg tega je dejal, da je ključnega pomena molitev za misijone ter poudaril, da sveti oče nenehno spominja, da je subjekt evangelizacije Sveti Duh. »Mi smo zgolj njegovi sodelavci, poslanstvo je njegovo delo. Nima se smisla vznemirjati, ni potrebno, da organiziramo stvari ali vpijemo. Niso potrebni triki ali zvijače. Potrebno je le prositi, da bi mogli tudi danes doživeti izkušnjo, ko lahko človek reče: "Sveti Duh je sklenil in mi z njim." Zato moramo za misijon vsi skupaj, kot Božje ljudstvo, moliti. To je tudi naloga škofa, še pred kakršno koli misijonarsko dejavnostjo.«
Spodbujanje odprtosti, proti pretiranemu nacionalizmu
Drugi izziv, o katerem je spregovoril prefekt Kongregacije za evangelizacijo narodov, pa je spodbujanje odprtosti krajevnih Cerkva za vesoljno Cerkev ter za svet. »Jezus je rekel: "Vi vsi ste bratje." (Mt 23,8) Na nekaterih misijonskih področjih pa se pogosto pojavlja pretiran nacionalizem, tribalizem in kastizem, kar je zaskrbljujoče za oznanjevanje evangelija. Da bi se zoperstavili tovrstnim odstopanjem, si je potrebno prizadevati za izgradnjo bolj odprtega, bratskega in solidarnega sveta.«
Potreba po pastoralnem spreobrnjenju
Ob tem je kardinal Tagle dodal, da se morajo v luči apostolske spodbude Evangelii Gaudium tako Kongregacija kot tudi mlade Cerkve postaviti v perspektivo iskanja in spreobrnjenja, da bi bili vedno svetlejši prinašalci evangeljskega sporočila vsem ljudem. Zato je potrebno pastoralno spreobrnjenje, da bi bili Cerkev v izhodu ter bi se oblikovali v »nenehno stanje misijona« (št. 25).
Inkulturacija vere
Prefekt je nato spomnil še na pomen inkulturacije vere, pri čemer pa je potrebno biti pozorni, da se ne bi potvorila ali razvodenila podoba Jezusa in njegovega sporočila. Krščanska vera se ne istoveti z nobeno kulturo. Kakor je dejal Janez Pavel II., bo krščanstvo s tem, ko bo v polnosti ostalo to, kar je, v popolni zvestobi evangeljskemu oznanilu in cerkvenemu izročilu, »prinašalo tudi obličje mnogih kultur in ljudstev, v katerih je sprejeto in ukoreninjeno«.
Prizadevanje za medverski dialog
»"Evangelizacija in medverski dialog si nikakor ne nasprotujeta, ampak se vzajemno podpirata in krepita," je zapisal papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium. Dialog ne nadomesti oznanila (prim. Dialog in oznanilo, 1991), zato je dikasterij prepričan, da mora pri svojem poslanstvu spodbujati medverski dialog. Danes si mora Cerkev bolj kot kdajkoli prej prizadevati za iskren dialog z različnimi verami in vsemi verniki, posebej z islamom. Potrebno je odpreti srca, se medsebojno spoznavati, prepoznati to, kar nam je skupno ter spoštovati razlike kot temelj za kulturo dialoga.«
